nekoč tožil zaradi neustreznega zdravljenja. Ker so včasih našli njegove zapiske, je najbolj kočljive odlomke pogosto pisal v portugalščini. Po številnih pismih, ki jih je uradna oblast opredelila kot »nedopustno nadlegovanje«, je Perceval dobil dovoljenje za izpustitev iz azila dr. Foxa. Njegova ostarela mati in njegovi bratje so se morali s tem sprijazniti in dva starejša brata sta ga prišla iskat. Vso pot, ko so se peljali v kočiji proč od azila, je mislil, da ga peljeta domov. Šele ko so prišli do vrat norišnice dr. Newingtona v Ticehurstu (Sussex), je Perceval spoznal, kaj se dogaja. Nova norišnica je bila nekoliko bolj humana, omogočeno mu je bilo, da se sprehaja po zagrajenem vrtu. Obravnava ni bila niti približno tako groba, a se ji je upiral, kolikor je najbolj mogel, in še naprej pisal pisma. Zdaj je vedno pogosteje pisal mestnemu bolnišničnemu odboru, nekaterim sodnikom in članom parlamenta. V vseh pismih je zahteval takojšen pregled duševnega zdravja. V pismih družini je vztrajal, naj ga vzamejo iz norišnice in mu omogočijo življenje v privatnem domu pri kakšni družini ali s služabniki. Potreboval sem mir, tišino, potreboval sem varnost, občasno sem potreboval celo samoto – nisem jih mogel dobiti. Hkrati sem potreboval vedre scene in živahne poglede, da bi se otresel žalostnih in boječih vtisov iz norišnice. Hotel sem zvečati moč svojega uma in telesa, prvega s pomočjo iskrenega, plemenitega in pravilnega pogovora, drugega s pomočjo možatih in svobodnih vaj. Zlasti pa sem po bivanju v brutalni druščini, na katerega so me obsodili, hrepenel po nežni in izbrani ženski družbi. Medtem ko je postajal vse bolj uporen do vodstva bolnišnice, se je zvečala tudi njegova odločnost pri razumskem zavračanju zaznanih ukazov, ki jim je vedno pogosteje rekel ne. Halucinacije so postale manj vsiljive, bolj popustljive in so ga včasih celo spodbujale v smeri zdravja. Boleča je bila ugotovitev, da se mora bojevati celo z glasovi, ki jih je imel za prijateljske. S silo je moral prevzeti oblast nad svojimi miselnimi procesi. To, pravi, je bilo najtežje od vsega – prevzeti moč usmerjanja svojega mišljenja, tisto moč, ki jo je, ko je izgubljal razum, zavračal in opustil. Njegove prejšnje navade duhovnega podrejanja, boj z dvomi in slepa pokorščine duhovom, so se spremenile. To je dosegel tako, da se je v čustvenem smislu odpovedal navezanosti na glasove. Ni se več bal