Zgodba s Sanaderjem odpira še eno dimenzijo, ki je v drugih primerih ni mogoče tako dobro zaznati. V njej lahko prepoznamo absurd. Po slovarski definiciji ta pomeni inavguracijo nesmisla, nelogičnosti, neumnosti. Zdi pa se, da absurdu pritiče še nekaj. Motor absurda, če si lahko privoščimo ta izraz, je subjekt, v tem primeru lažni Sanader, ki v neki situaciji (novinarska vprašanja) prevzame simbolni mandat, ki mu ga ponuja situacija (in tako odgovori na vprašanja). Absurd vznikne po objavi intervjuja. Prepoznamo ga predvsem po učinkih, v tem, da inavgurira drugačno realnost, ki (vsaj za trenutek) nadomesti »pravo« realnost. O njej priča tudi Sanaderjeva izjava, izrečena v smehu, da je bil po objavi sprva zmeden in je mislil, da je to prvoaprilska šala.