Drežničan Huljo. Pravzaprav mu je bilo ime Alojz, Lojze, pisal se je Fon. Jakševa hiša stoji v gasi v senci znamenite drežniške cerkve. Via Drekerija so tej drežniški uličici včasih rekli. Zaradi kupov gnoja drobnice. Ko je bil Jakšev Lojze še Lojzek, nad šolo ni bil najbolj navdušen. Bolj ga je vleklo v naravo, v krnske skalnate strmine, k potokom, na gmajne. Tam se je kalil. Usojeno mu je bilo doživeti svetopisemsko reklo: »V potu svojega obraza si boš služil svoj kruh.« Tako je zrasel v moža. O njem se je daleč naokoli vselej veliko govorilo. Tako so ga opisovali. Lojze je lovec, ki vidi, sliši, voha in čuti kot žival. Lojze je krivolovec. Lojze je neustrašen alpinist, ki je previsne stene gora prepredel s prvenstvenimi vzponi. Plezal je v italijanskih, francoskih, avstrijskih in švicarskih Alpah, na Kavkazu, v Grčiji in Andih tudi. V Himalajo pa tega alpinističnega talenta iz Drežnice ni povabil nihče od organizatorjev tedanjih odprav. V slovensko alpinistično zgodovino se je zapisal le kot najodličnejši »drežniški samorastnik«. Lojze je gorski reševalec. Lojze je smučar in tekač, ki je 220 kilometrov dolg tekaški tris Dolomitenlauf, Marcialongo in nemški maraton pretekel v treh nedeljah, ki je v veselje mnogih skupaj z Dragom Uršičem - Gotarjem opravil z Marcialongo oblečen v škotski kilt, ki je na Vassalopetu ... no, pa to ni za časopise. Lojze je rezervni vojak, najboljši v streljanju, taktiki in drznih akcijah.