Policist: Nisem pristojen za težke reči, take pristojnosti boste odkrili pri detektivih. Meni so zaupali lahkotnejše delo. Kot primer naj navedem konspiracijo. Preprosta zadeva, bolj preproste ni, ves dan ne črhneš. Ampak - vrniva se k bistvu! Pravite, da nikoli niste bili v središču mesta. Tega vam preprosto ne morem verjeti, vaš hotel vendarle stoji na meji med središčem in predmestjem, ena od sten je tako rekoč mejna mestna linija. Če pogledate zemljevid, boste to tudi jasno videli. Cela južna stena vašega hotela je meja severnega dela mestnega središča, del zahodne stene pa vzhodnega dela. Vi mislite, da ste me v tem pogovoru pretentali, da ste v mojih očeh videli Minotavra in vse grške bogove, mene pa spregledali, kajti jaz sem za vas le svetovni elementarni cepec in nemarna žival. Ničesar vam ne očitam, ampak iz pogovora sklepam, da ste imeli prste zraven. Kri ni tekla čisto brezveze, krst ljudje ne nosijo za rekreacijo. Zaradi vašega videza se je zgodila neprijetnost, verjamem pa, da vaš obraz ljudem povzroča več prijetnosti kot neprijetnosti. Niste grd človek, še zdaleč ne, vaš obraz je, kako bi rekel, lep, zelo lep, obe polovici obraza skladni. Ampak - zgodilo se je. Pustiva obraz! Nos in usta se že stoletja in stoletja vračata na isto mesto. Nečesa niste predvideli. Ker se nikoli niste vprašali, kdo ste in kam lahko zaidete z vašim obrazom. Izraz na vašem obrazu pa je pristojen za težke reči, kot so, na primer, smeh, ljubezen, strah, uspeh in tako dalje. To edino vam štejem v dobro, vse ostalo vas bo pokopalo, definitivno položilo v kamnit sarkofag. Veste, ušlo vam je čustvo. Niste mu dovolili, da bi prebivalo v vaši zavesti. Bivati pomeni imeti imeti tak obraz, kot ga imate vi - o bivanju imate drugačno mnenje, kaj, vi mislite, da bivati pomeni spati v hotelu s štirimi zvezdicami. Ne, mladi gospod, bivati je enako kot pomivati, brisati, drgniti, živeti na kamnitih tleh, v votlinah, na skalah in drevju. Mislite, da vam pripovedujem neresničnosti, mislite, da je lahko biti nor? Egon: Joj, koliko lesketa za prazen nič! Same pravljice so vas. Že celo večnost vas poslušam, a ne razumem niti ene vaše besede. Kdaj sva začela, se sploh spomnite, gospod detektiv, kdaj? Policist: Kličite me tako, kot sva se dogovorila, za vas sem policist častnik prvega razreda razumete? Egon: Oprostite. Izigrali ste me, najina igra ni enakovredna, od vaše norosti imam korist. Če jaz s svojim obrazom žanjem lepo pšenico, vi pa s svojim plevel, kdo je potemtakem v redu človek, kdo je nedolžen človek, kdo je častnik prvega razreda? Ne morete mi ničesar dokazati. Ves čas trobite enoinisto, ne morem vas več poslušati. Skrivnosti, ki jo nosim v sebi, ne morete odpreti z nobenim ključem, z nobeno funkcijo, v meni ni skrivnosti, drugje je, kar naprej vas gleda in opazuje, preži na vas iz stropa, iz stola, mize, s tal. Skrivnost je odvod zločinu, njena funkcija pa količina trpljenja, ki ga doživi posameznik. Ampak - vi tega ne razumete, cepci ponavadi razumejo več kot necepci, ampak vi ste pet cepcev v enem in pet cepcev ima - na koncu kot vsota plusov in minusov - negativni predznak. Poznal sem nekega tipa, tipičen flaner, vam je bil podoben - zato vam to pripovedujem - delal se je pametnega, visokega, zrelega, izobraženega, spal je v našem hotelu, ampak ko je tip odprl usta, adijo, vse je šlo, še podgane in miši so se razbežale v sosednje hiše. Nekoč se je napil, vodke, so povedali natakarji, ohol je hodil naokrog, zmerjal hotelsko osebje, premetaval lonce za rože, razbijal šipe, paral čipke na baldahinu in prenašal koše za smeti, mami je rekel animirmadam, očetu smrdljiv čevelj, meni James Bond. Sobarice, hišnik, kurjač in kuharji so izkoristili priložnost, vtihotapili so se v njegovo sobo, počakali, da je trdno zaspal in ga napadli. A veste, kaj so mu naredili? Francoski kuhar mu je na čelo tetoviral que sais-je. In to ni bilo vse, slekli so ga, namilili in umili. Naj gol in umit sanja jutrišnji dan. Policist: Midva ne bova dočakala jutrišnjega dne. Gozd je za slepce, gozd je vaša nočna mora. Na svetu še ni bilo zločinca, ki se ne bi bal gozda in teme, črnega mahu in hrastov in bolj kot greš v notranjost teme, manj poti je nazaj. A ni to smešno? Nihče naju ne posluša, zjutraj pa bo pol sveta vedelo za vašo nesramno pripoved. Iz vas bom izvlekel čisto vse, možgane, če bo to treba. Specialistični študij sem opravil z odliko. V Argentini, mladi gospod, tam ne solijo mesa pod nohtom, tam ti meso najprej scvrejo, potem požrejo. S takimi grožnjami ne pridem daleč, to vem, ne dvigujte rok, počasi, od vas bom vse izvedel takrat, ko bom jaz želel. Tudi iz gozda pridemo takrat, ko si to res zaželimo. Mrtvi ali živi. Gledam vašo obleko, ni primerna za ta čas, pretežka, ali vam ni vroče v teh hlačah? Kdor nosi take hlače, je videti nemočen, prazen, zguba. Resnica sama zleti iz ust, če človek ni prav oblečen. No, no, da se razumeva, nag tudi ne morete hoditi po svetu. Nobenih izkušenj nimate, kaj? Ko sem bil vaših let, sem pridno študiral, nosil obleke iz žameta. In nisem zašel. Priznajte, da ste zašli! Egon: Niti pod razno. Živalim rad pogledam v zobe, resnica prihaja od zadaj. Ko dvignejo rep, ko čutijo roko nad hrbtom, izveš vse. A živalim se ne približuj od zadaj. A veste, kako nevaren je konj, če se mu približate od zadaj? Konju stoj tik ob riti in repu in nogi! Potem pa ta lepota, ki sije iz konja. Ste jo kdaj videli? Videl sem ga umirati, prerezali so mu vrat, v grlu se mu je zataknila slama. Črna kri je tekla tam ven. Človek bi moral uživati kri, in ne mleko. Živali so v koncentracijskih taboriščih, nikoli več me ne bodo zvabili h konjem. Neko gospodično so pripeljali v hotel. Jezdila je in se izgubila, je rekel taksist, ki jo je zvlekel k nam - pijan kot mavra - in smo mu verjeli. Policisti nikoli ne ustavljate pijanih taksistov? Potem pa je gospodična pri nas tulila, da je resnica zmota in zmota prelivanje krvi. Če preoblečem hlače, se bom razletel. Policist: Država vedno vzdržuje paglavce. Če jih ne bi, bi žabe izginile z obzorja. Ves čarovnikast ste videti, mladi gospod, zakaj taka preobrazba? Iz te moke ne bo kruha. In vilic tudi ne. Samemu sebi ste sovražnik. Mehur na koži. Ko poči, ni počen balon, niti ranjena koža. Mehur je vaš pedagoški prst. Ampak tu jaz sprašujem! Odgovarjati takim ljudem, ki so ogroženi, spada med prijetnosti življenja. A to veste? Vsega blaga še nismo izkopali iz zemlje. Ko ga bomo, bo prišel konec. Tudi za vas in vaš hotel. Koliko sob je v njem? Več kot sto? Manj kot toliko? Resnica je kot strup, nosim ga v glavi. Tudi vi ste ga, ampak ne v svoji. Zabodli ste se. Izteklo vam je ogromno sokov. Smrt pa ni prišla le po vas, ampak tudi po druge. Po vaši zaslugi, seveda! V vseh sobah so kaj našli. Veliko dokazov ste pustili tam. Ali kdaj spite v sobah vašega hotela? Ali vam to ne smrdi? Spati na semenih, hoditi po semenih, sedeti na semenih, gledati semena, hotel je ena sama semenarna. Egon: V nobenem primeru se človek ne razmnožuje tako, kot razlagate. Umiram od dolgega časa. Ni vse smrt, kar hodi, moje hlače so njene, svetla barva ji ne gre k lasem. Smrt ima hladno zunanjost, pod njo pa vroče srce. Kontrapunkt je zvijača in nič drugega. Slediti morate navodilom. Ko so me poklicali v sobo, je bilo vse na tleh, flavta je igrala sama, naboj sem ujel tik pred ogledalom, kri se je ustavila - le sobarica je zlezla skupaj - kuharji so mirno kuhali, gostje so spali, športnik je dvigal uteži. Policist: Zmeda v vaši glavi me bo iztirila. Vlak pa, najbrž veste, kam odpelje. Slepa vera najde Trnuljčico. A poznate to pravljico? V vsakem primeru jo morate poznati. Znam jo na pamet, bog daj pamet norcem. Ne strašim vas, ampak ko boste priznali svoje dejanje, vam bo slabo. Dal vam bom robec, lahko pokličem zdravnika, naročim vodo ali pa - ugasnem luč. Prijeti sem vas moral tudi zato, ker nikoli nočete govoriti o sebi. Taki so najbolj nevarni. A mi želite vsiliti svoje skrivnosti? Tega ne delajte, s pištolo sem hiter. Ves čas mislim, da ste neroden, da niste odprli pravih vrat. Zakaj niste potrkali? Naboj bi odletel kam drugam. Vem le to, da vas bom zašil. Imam neverjetno moč. Odleteli boste, kot je odletelo tistih sedem blesavih palčkov. Brez vere ne moremo biti všeč Bogu. Vaše ime? Egon: Egonček, priimek kot moji starši. Policist: Ste sin lastnice hotela Erika? Egon: Sem. Policist: Ste pripravljeni? Egon: Ne razumem. Policist: Vsak otrok je rojen kot grešnik! Se dobro počutite? Vas mogoče moti moja uniforma? Egon: Ne. Policist: Poglejva na uro, k meni so vas pripeljali ob 17.45, zdaj je ura 23.54. Boste vodo, čaj, kavo? Egon: Zdaj nič. Policist: A so vas? Egon: So. Do konca so me. Policist: Zakaj tega niste takoj povedali. Egon: Niste me vprašali. Policist: Lažete! Petkrat sem vas to vprašal. Egon: Niti enkrat, vprašajte ljudi in tiste, ki to berejo! Če so sledili in če so količkaj pri pameti, bodo odgovorili. Policist: Imate odgovor na vprašanje, kdo pravzaprav ste? Egon: Imam. Policist: Kdo ste? Egon: Sedem palčkov. Policist: In kam greste? Egon: Po volka v vodnjak. Policist: Dobro, lahko greste. Egon: A se moram podpisati? Policist: Ne! Niste bili tu. Egon: Prepričani? Policist: Sem. Pojdite zdaj! Pridem za vami.