Da je znanje več jezikov prijetno in koristno, dà, celo kàj potrebno, se splošno priznava. Kaj utegne namreč plemenitega duhá bolj veseliti, ko da zna svoje ali drugega mišljenje, pa naj že govori naj že piše, s primerno besedo (ki je zrcalo duše) in v prikladnem govornem slogu prikazovati oziroma prikazáno, rekel bi, na svoje oči gledati? Kaj je, dalje, donosnejše, ko da moreš bodisi ustno razpravljanje o Bogu, o pravu in o naravi bodisi pisána dela o teh stvareh prav razumeti ter v njih shranjene zaklade izgrebati in ovedovati pa si jih, kadàr je treba, k pridu obračati? Kaj je, končno, česar mogó ljudje manj pogrešati kakor spoznavanja omenjenih reči po jezikih, ko pa bi se brez njihove pomoči ne mogli ne nauk cerkve ne državna uprava ne zasebni in ne javni poklici braniti in ohraniti? Pri tem še ne omenim ne, kako je človek, ki mu manjka poznavanje jezikov, tudi kadar mu nujnost nalaga, naj govori, večkrat prisiljen, nalik serifskim žabam umolkníti in se grdó osmešiti, ker ne ve, o čem je beseda in kako mu je odgovarjati. Ker je za to trditev v učenih pisanjih veliko zgledov, tako da bi vsak, kdor bi poskušal mimo teh še druge navajati, po pravici utegnil sprožiti domnevo, češ, tale pa vodó mlati in razkazuje bolj svojo beračijo ko bogatijo, zategadelj se bom v naslednjem, ko že moram o stvari vsekakor nekaj povedati, doteknil vsaj povrhu in na splošno najprej vprašanja o poglavitni rabi oziroma najodličnejšem smotru jezikov, nato pa mislim pridáti po svojih skromnih močeh nekaj kratkih opomb o domači mi slovenski govorici pa objasniti napósled povod in namen pričujoče knjižice.