»Hej!« mi je pokimal Jan, nato pa se je usedel na stopnice poleg Izabele. »Hej!« je rekel še enkrat in skrivaj pogledoval Izabelo, takole iz očesnih kotičkov. Tudi sama je za hip poškilila proti njemu, njuna pogleda sta se srečala in njuna obraza sta v hipu pordela kot požarna luč – nato pa sta se prisiljeno zastrmela v daljavo. No, ja, morda sta na enem izmed gričev na drugi strani mesta res zagledala kaj izjemno zanimivega. Tako daleč nisem videla, saj so moje oči zaznavale le čisto običajno dogajanje na območju za pešce. To sicer ni bilo nič novega, zato sem se rahlo odkašljala, da bi jima namignila, da tudi jaz še obstajam. Nista me slišala. Jan je gledal predse, Izabela je lizala sladoled. Počakala sem dolgih pet minut, nato pa mi je mera dolgčasa za ta dan zadostovala. »Bom počasi šla … Grem še do trgovine Gabrijela, da vidim, ali so že dobili nove baletne drese. Adijo!« Brez besed sta pokimala. Ljubezen je pa res smešna zadeva, sem pomislila. Kako spremeni ljudi, saj tega sploh ni mogoče verjeti! V eni sekundi se je moja živahno klepetajoča prijateljica spremenila v rdečelično mutasto ribo! Prebrala in slišala sem že marsikaj o tem, kaj ljubezen naredi ljudem, toda da so te spremembe lahko tako hude, si pa res ne bi mislila. Po treh stopnicah sem se obrnila – in videla, kako je Jan svojo mesnato dlan meni nič, tebi nič položil na Izabelino ročico. Kaj takšnega!