Promocije vsekakor. Prodaja konj pa je dostikrat sporna tema. Čreda je ta trenutek sorazmerno močna. V zadnjih letih smo uspeli povečati matično čredo do te mere, da zagotavlja normalno reprodukcijo, čeprav imamo nekaj rodov še vedno ogroženih. Dolgoročno to ne predstavlja težave, ker lahko čredo okrepimo s konji iz drugih kobilarn. Sodelovanje z ostalimi lipicanskimi kobilarnami poteka dobro. Dejstvo pa je, da je populacija lipicancev zelo majhna. Po strokovnih merilih gre za ogroženo pasmo. Registriranih plemenskih živali je približno 3.500 glav. Kobilarna Lipica ni največja, so pa vse kobilarne približno v istem rangu. Z zagotovljeno reprodukcijo nam je omogočeno tudi pojavljanje na trgu. V zadnjem letu smo število živali povečevali, tako da je Kobilarna prodajala sorazmerno malo. Zdaj bomo prešli v fazo, ko bomo lahko ob normalni reprodukciji prodajali tudi kvaliteten plemenski material in kvalitetne delovne konje. Pojavili se bomo na trgu. Ta trenutek je interes za lipicance sorazmerno velik; kupujejo jih tudi posamezniki, v tujini pa dosegajo sorazmerno visoke cene. Je pa treba v kontekstu popularizacije pasme v prihodnje še veliko narediti. Tega ne more storiti sama Kobilarna Lipica, marveč bomo morali verjetno na nivoju celotne evropske reje najti skupne projekte, s katerimi bomo lipicanca popularizirali kot pasmo, ki ni primerna le za dunajsko ali lipiško visoko jahalno šolo ali pa samo za vprege, ampak je pasma, primerna za vse konjeniške dejavnosti. Tu nas čaka še precej dela.