V njem so se skrivali bonboni tudi takrat, ko ga je kot otrok dobila v dar od svoje botrice. Prav ta kovček je namreč pisateljica opisala v eni od svojih Drobnih zgodb. »Botrice ni več, jaz pa zdaj v njem hranim stara šolska spričevala,« jim je zaupala. Nato so bili s svojimi vprašanji na vrsti otroci, ki jih je med drugim zanimalo, ali je bilo v njenem otroštvu več svetlih ali temnih zgodb. »Včasih sem v zgodbah res 'jamrala'. A vsi tisti dnevi, ko sem se potepala, so bili svetli,« jim je zatrdila Berta Golob. Seveda pa se je ob tem spomnila tudi na sobote, ki ji niso bile tako pri srcu, saj je bil to dan, ko je morala s sirkovo krtačo poribati celotno kuhinjo. Z njimi je delila še marsikateri spomin iz svojih otroških dni, ko še ni bilo sesalcev, pralnih strojev in podobnih pripomočkov, ki nam danes precej olajšajo življenje. Ena od učenk jo je na koncu še prosila, če jim lahko predstavi kakšno besedno igro. »Glede na to, da ti je ime Manca, bi bilo to lahko že Manca s klanca,« ji je hudomušno odgovorila pisateljica. Ura, ki jo je preživela v šoli, je kar prehitro minila, tako da niti ni mogla odgovoriti na vsa vprašanja, ki so jih zanjo pripravili učenci. Mudilo se jim je namreč naprej v župnišče, kjer jim je župnik Anton Vindišar predstavil Plečnikovo cerkev in svojo zbirko umetnin.