kar se sicer zgodi redko, imam natančno določen plan. Kadar je zamuda pri bujenju minimalna, na primer pet minut, pač ne razmišljam o tem, ali bo barva nogavic usklajena s srajco. Oblečem prvo srajco, na katero naletim v omari, in prve nogavice, ki jih najdem v predalu. Če je zamuda desetminutna, potem tudi o hlačah ne razmišljam. Da ne bo pomote, oblečem jih že, vendar jih barvno ne kombiniram. Če je zamuda deset do petnajst minut, opustim tudi britje. Šele v primeru, da se zbudim dvajset ali več minut prepozno, se odpovem najprej vsemu naštetemu in še jutranji kavi povrh. Tako ne ravnam iz kakšnih osebnih nagibov, ampak zaradi službe. Direktor bi se gotovo strinjal z mano, da je bolj kot barvna usklajenost nogavic in prog na srajci pomembna miselna čilost delavcev. Zgodi se, da so moje službene dolžnosti kakšen dan bolj protokolarne kot miselno naporne. Takrat kakopak ob morebitni zamudi pri prebujanju iščem kompromise. Na primer tako, da se odpovem jutranji kavi, pa se zato obrijem in hlače barvno uskladim z nogavicami ... Včasih ima izostanek jutranje kave korenine drugje. Kdo bi rekel, da v moji raztresenosti, jaz pa temu strokovno rečem »momentalna disperzija pozornosti k različnim ciljem«. Skuhati jutranjo kavo še nisem nikoli pozabil, tu in tam pa se zgodi, da jo pozabim popiti. To običajno opazim šele, ko se vrnem iz službe in jo zagledam na mizi. Takrat postanem v trenutku na smrt utrujen in komaj verjamem, da sem ves dopoldan zdržal brez kave. Šele tedaj razumem čudne občutke nekaj pred enajsto, ko sem komaj pregnal zle misli, da bi med odmorom popil polkavo iz avtomata. Takoj si skuham dvojno, vendar se še nekaj naslednjih dni ne morem vrniti v običajni ritem.