Milenko Arnejšek , ki ga hribovski prijatelji poznajo izključno po imenu Prle, ker po prihodu v Ljubljano in pozneje v Škofjo Loko pač ni mogel in hotel skriti, da je doma z roba Prlekije, je že okoli štiri desetletja gornik od nog do glave. Čeprav hodi, pleza in smuča predvsem zase, je doslej že prenekateri gorski biser, ki ga je bil našel med potepi po vršacih, odkril še drugim zaljubljencem v čarni gorski svet, najprej v Plezalnem priročniku , ki ga je izdal v samozaložbi, in leta 2002 v knjigi Moje gore , ki jo je izdala Planinska založba Slovenije. Zdaj je Muzejsko društvo Škofja Loka izdalo njegovo 340 strani debelo knjigo Grebeni slovenskih gora , ki je v prvi vrsti resda planinski vodnik, a hkrati predvsem v odstavkih, natisnjenih v poševnem tisku, za vsakršne ljubitelje narave in iskrivih miselnih prebliskov zanimivo in zabavno branje. Nenavadno je že to, da je knjigo izdalo to loško društvo, čeprav je večina opisanih gorskih grebenov daleč od tisočletnega mesta, kjer se vsaj muzealci strokovno v glavnem ne ukvarjajo z gorniško dejavnostjo. Zakaj jo je Muzejsko društvo Škofja Loka izdalo ob svoji 70-letnici in praznovanju 100-letnice športa v svojem mestu kot svoj deveti vodnik po loškem ozemlju, pojasnjuje urednik Alojzij Pavel Florjančič: ker je večina opisanih ostenij vključno s Triglavom in Kepo spadala pod freisinško Loško gospostvo, »Gorjanci na drugi strani Slovenije pa so zamejevali freisinško Klevevško gospostvo, od koder so Ločani dobivali žlahtno kapljico«.