»Predelati resničnost,« sem nekje napisal, res neprevidne in predrzne besede - saj je resničnost tista, ki predeluje nas, vrteč nas na svojem počasnem kolesu. Če me je medigra na otoku vendarle obogatila, se je zgodilo morda zato, ker mi je tako popolnoma spodletelo, da bi prišel na sled notranji resnici mesta. Znašel sem se pred obličjem tistega, kar pravzaprav pomeni čas, ta bolezen človeške duše. Potem sem moral priznati svoj poraz na papirju. Toda čudno, že s samim pisanjem sem si pridobil neko novo zrelost, s samim neuspehom besed, ki se druga za drugo pogrezajo v neizmerljive votline domišljije in tam presahnejo. Že res, drago je tako pričenjati življenje, res pa je tudi, da žene nas umetnike notranja nujnost v tako čudne metode iskanja samega sebe.