Model, po katerem naj bi izvedli državnozborske volitve, je zaenkrat znan le v najbolj grobih obrisih. Volitve naj bi potekale po sistemu strankarskih list. Pravico do vložitve liste naj bi imele vse stranke, ki so na prejšnjih volitvah dobile poslance v parlamentu, od izveparlamentarnih strank pa tiste, ki imajo vsaj 500 članov, in to lahko dokažejo s pristopnimi izjavami. Pogoji kandidiranja neodvisnih kandidatov so zaenkrat še odprti. Prav tako še ni jasno, ali bo vsak neodvisni kandidat »sam svoja lista«, ali bodo neodvisni kandidati nemara združeni zgolj na glasovnici, glasovi med njimi pa se ne bodo prelivali, ali pa bodo nastopali znotraj »kvazistrankarskih« list, znotraj katerih se bodo glasovi lahko prelivali. Problem je pereč zato, ker je za proporcionalni sistem značilna ravno delitev ostankov glasov na nacionalni, vsedržavni ravni. Volilne enote naj bi predvidoma ostale iste kot te, po katerih so volilci na volitvah leta 1990 volili poslance družbenopolitičnega zbora. To bi pomenilo 14 volilnih enot, ki bi jim dodali še dve, v katerih bi svoje predstavnike volili pripadniki obeh narodnih skupnosti. Poglavitna prednost omenjenih 14 enot je v tem, da so enkrat že bile mukoma dogovorjene; vsako novo dogovarjanje pa že kot tako povzroči, da na novo vzplamte nasprotujoči si lokalni interesi. Njihova slabost je v tem, da se v njih voli sorazmerno majhno število kandidatov; na zadnjih volitvah, kjer se je v DPZ resda volilo le 78 poslancev (letos se jih bo 88, se pravi 10 več), se je v teh enotah volilo od tri do sedem poslancev. Zato je bil kot alternativa dan predlog, naj bi bilo volilnih enot le osem, v vsaki izmed njih pa naj bi volili po 11 poslancev. Za razliko od že omenjenih volitev v družbenopolitični zbor naj volilci tokrat ne bi imeli več možnosti panaširanja, se pravi hkratnega voljenja več strankarskih list oz. kandidatov na različnih strankarskih listah. Poglavitna novost tokratnih volitev bo uporaba preferenčnega glasu, ki naj bi volilcem omogočila, da spremenijo od stranke postavljen vrstni red kandidatov na listi. Povedano drugače: preferenčni glas naj bi volilcem omogočil, da prek spremembe vrstnega reda na strankini listi vplivajo na to, kateremu kandidatu bo pripadel strankin mandat v neki volilni enoti. Preferenčni glas je torej kompromis med voljo stranke na eni ter voljo volilcev na drugi strani. Hkrati naj bi zadovoljil strast po voljenju »živih« ljudi, ki jo izkazujejo rezultati javnomnenjskih raziskav. (Mimogrede: morda zveni ironično, toda eno izmed pomembnih vprašanj, zagat pri oblikovanju, modeliranju tega preferenčnega glasu, je dejstvo, da ni mogoče vnaprej vedeti, ali si volilci res toliko želijo voliti ljudi. Oziroma, če si že res toliko želijo, ali bodo tudi ravnali v skladu z lastno željo. Od odgovora na omenjeno vprašanje je odvisno, ali zadostuje dopustiti preferenčni glas zgolj kot opcijo, ali pa je potrebno volilce prisiliti v preferiranje - jim skratka zapovedati, naj vendarle ravnajo v skladu s svojimi željami.) Prag za vstop v parlament naj bi se gibal med dvema oz. tremi izvoljenimi poslanci. V prvem primeru bi torej znašal 2,27 %, v drugem pa 3,42 % vseh oddanih glasov. Izvolilna enota naj bi bila celotna republika, stranke pa naj bi zadržale pravico do oblikovanja republiške, nacionalne liste. Ta bo to pot morala biti vnaprej javno objavljena. Za razliko od prejšnjih volitev naj bi stranke imele pravico po republiškem ključu razdeliti le eno tretjino vseh doseženih mandatov, vse ostale pa bi morale razdeliti med kandidate na lokalnih listah. Kriterij razdeljevanja mandatov med lokalnimi listami bi bil lahko odstotek glasov, s katerim se je neka lokalna lista približala osvojitvi naslednjega mandata: prvi »republiški« mandat bi, skratka, pripadel tisti lokalni listi, ki bi se z ostankom glasov relativno najbolj približala osvojitvi naslednjega mandata. Toda, kot že rečeno, proporcionalni volilni sistem je zaenkrat šele v zasnutku in marsikaj od zgoraj naštetega se lahko še spremeni.