Življenjske razmere v teh tropskih krajih na ekvatorju so na meji preživetja: neznosna tropska vročina in nenehni nalivi dežja, ki napolnjujejo ozračje s tako vlago, da se komaj da dihati. Pokrajina ob reki po večini komajda presega morsko višino, zato so poplave in večno blato vsakdanji pojav. Ob Sepiku ni enega samega kamna, ki bi zemljo držal skupaj. Kamenje opazimo le ob gornjem toku reke in ob izviru. Na jezerih Chambri kot osamelec stoji en sam samcat skalnat otok. V takih razmerah uspevajo vse mogoče bolezni, močvare pa so idealno gojišče za velike komarje, ki svoje žrtve iščejo med ljudmi in jih okužijo z malarijo. To še posebno velja za predel okoli Sepika, kjer prebivalci množično umirajo za najhujšima vrstama malarije, možgansko in pljučno. Ogromno je tudi kožnih bolezni, saj se že najmanjša praska takoj zagnoji. Poleg tega je ob obilnem deževju vegetacija bujna, džungla gosta. Tu kraljujejo gozdovi visokih stoletnih tropskih trdolesnih dreves, prepletenih z lijanami in drugo podrastjo, ki so le s težavo prehodni. Ljudje se zato le redko selijo ali premikajo iz zaselka v zaselek, če pa se že, pa po reki zaveslajo z ročno izdelanim, skrbno izrezljanimi deblaki.