Ena glavnih ustvarjalk te kolekcije je namreč Nataša, Elbazova desna in leva roka, njegova sodelavka, asistentka in inspiracija. Drobna, skromna, ljubezniva, dvaintridesetletna modna oblikovalka iz Štor pri Celju, ki se je izšolala na Saint Martins Collegeu v Londonu, delala dve leti pri Cerrutiju in zdaj pri Lanvinu in ki raje govori o svoji enajstmesečni hčerki Steli kot o svoji neverjetni karieri. Zgodba o uspehu? Vsekakor. A ne tistem napihnjenem, nepreverljivem, samovšečnem in samodeklarativnem, o kakršnih lahko prebiram v našem časopisju ali slišim v naših logih. Uspel v tujini, imel razstave tam in tam, izdal knjige v tem in onem jeziku... Že, ampak kje, kako, v katerih galerijah, s katerim denarjem... In kdo je v tujem tisku pisal o njem? In koliko knjig je prodal? Podatki so v domovini težko preverljivi, izmerljivi, ocenljivi. Jaz živim v Franciji že več kot dvajset let, se bolj ali manj sučem v umetniških krogih, pa še nikoli nisem niti od daleč slišala o neki kodrasti, blondinasti slikarki, ki naj bi zelo uspela v Franciji in jo je revija Jana pred leti izbrala celo za Slovenko leta. Vsak, ki ima razstavo v še tako obskurni galeriji, ki jo je morda celo sam plačal, ima v Delu pravico do članka ali vsaj notice: imel razstavo v Parizu. Mogoče se sliši mogočno, a v resnici ustreza prazni slami.