'Letošnja sezona je že od samega začetka drugačna. V prejšnjih sezonah je bila naša ekipa znana po tem, da je najbolje pripravljena, v letošnji tega zaradi številnih poškodb ne moremo trditi. Tudi nosilke igre so v tej sezoni druge, kot so bile v prejšnjih, žal pa so vse bolj ali manj zatajile na obeh četrtfinalnih tekmah. Naredili smo preveč napak, tu mislim predvsem na fazo protinapada, ko smo žoge dobesedno podajali v roke našim nasprotnicam, ki so tako kvalitetne, da so to brez težav kaznovale,' vidi enega od vzrokov za izpad trener krimovk, ki bo moral del krivde za poraz prevzeti tudi na svoja ramena. Če ekipa v dveh tekmah zapored greši v praktično istih fazah igre, potem očitno nekaj ni bilo v redu s pripravo na tekmo. Že v Skopju so imele krimovke težave na postavljeno obrambo makedonskih prvakinj, ki so na črti odlično zaprle Bodnjevo in ustavile njihov protinapad, žal pa se iz tega niso ničesar naučile. V Ljubljani je bilo na črto še manj žog, prav tako pa je Krim praktično igral brez kril, in če k temu dodamo, da zunanje igralke niso 'prebijale' gostujoče obrambe s streli od daleč, razen v redkih primerih, ni čudno, da se je tekma končala tako, kot se je. Še zlasti zato, ker vratarki spet nista imeli svojega dne. Zato je eno od vprašanj, zakaj Krim, ko je videl, kam drvi njihov voz, ni ničesar spremenil v načinu svojega igranja. Derepaskova je igrala alibi igro, Sjukalova in Vergeljukova sta nekaj skušali narediti s samostojnimi prodori, ki so se kot po pravilu končali že pred šestmetrskim prostorom, premalo aktivna pa je bila tudi Frešerjeva, ki bi v napadu morala igrati več.