Začela se je 2. svetovna vojna. Vojaki so vdirali v našo vas, vendar jih nisem zares videla, ker sem bila skrita v neki leseni uti. Skupaj s prijateljico sva ležali na tleh, da naju ne bi kdo opazil, ker so bila vrata ute samo polovična; dogajanje sva opazovali skozi režo pod vrati. Naposled sta naju našla dva moška, ki sta bila mišičasta in visoka, oblečena pa v beli halji. Ko sem ju zagledala, sem vedela, da nama ni več pomoči. Odpeljala sta naju k drugim ujetnikom. Šli smo v neko hišo in v koloni stopali po hodniku, da sem skozi stekleno steno videla v eni od sob mojega očeta in mamo (ki je v resnici že pokojna). Ko sem ju zagledala, sem začela jokati in kričati, saj sem pomislila, da ju vidim zadnjič v življenju. Ločili so nas po spolu, slišala pa sem govorice, da bodo vse bolne ljudi pobili, zdravi pa bomo šli delat. Nas ženske so po strmih zavitih stopnicah poslali v klet in nas zaprli. Počutila sem se zelo nelagodno, ker sem bila umazana in sem se želela umiti. Nato je prišel vojak okrogle postave, izgledal je precej dobre volje, in nam ukazal, naj se uredimo, ker gremo zvečer na zabavo v šotor. S hodnika sem zaslišala fantovski smeh, med glasovi pa tudi glas mojega fanta, in ljubosumno pomislila, da so si fantje že našli zabavo.