Res je, Manca, v svojem begu pred homoseksualnostjo sem slišal božji klic. In želel postati duhovnik. Nekaj let sem v zavetju cerkve in molitvene skupine Prenove v duhu bil boj proti samemu sebi. Čeprav niso vedeli, pred kom bežim, so me sprejeli. In me na neki način imeli radi. In skupaj smo odkrivali neverjetno svobodo besed, zapisanih v Svetem pismu. (Noro – čeprav cenzurirano, je sporočilo še vedno tako močno.) Kako lahko institucija moč tako svetlega sporočila zlorablja za moč in oblast človeka? Tudi sama mora imeti strašanske občutke krivde. Tudi njej se mora zaradi tega božjega ropa oglašati vest. Pa saj se ji. Dovolj je pogledati obraz Benedikta. Nekaj let sem se valjal po kolenih, potem pa sem res slišal božji glas. Rekel je: »Talita kum.« In sem vstal, izstopil iz cerkve, in hodim.