Pred zdaj že skoraj petimi leti so škotski znanstveniki objavili, da so prvi klonirali odraslega sesalca, in sicer ovčko, ki so jo poimenovali Dolly. To je bilo za številne ljudi, tudi znanstvenike, precejšnje presenečenje, Dolly pa je postala verjetno najslavnejša ovca na svetu. Kloniranje ovčke Dolly je potekalo tako, da so znanstveniki vzeli celice iz vimena odrasle ovce. Te celice so nekaj časa gojili v epruveti, tako da so postale spet nediferencirane, se pravi, da v bistvu niso bile več celice vimena, temveč bolj podobne celicam, kakršne najdemo v zarodku. Vedeti je treba, da je večina celic v naših telesih zelo specializiranih, da lahko opravljajo svoje naloge. Celice v jetrih so zaradi tega popolnoma drugačne kot recimo celice v koži ali pa celice v možganih, da lahko čim bolje opravljajo svoje naloge. Veliko znanstvenikov je menilo, da je diferenciacija enosmeren proces, razen izjemoma, recimo pri rakastih obolenjih. Kloniranje ovčke Dolly pa je vsaj za jedro to ovrglo. Iz celic, ki so jih znanstveniki osamili iz vimena, so vzeli jedro, ki vsebuje genetski zapis, in ga prenesli v ovčjo jajčno celico, iz katere so poprej odstranili njeno pravo jedro. Jedro je bilo treba prenesti v jajčno celico zaradi tega, kar je jajčna celica čisto posebna celica in le iz nje se lahko razvije zarodek. Jajčna celica vsebuje veliko beljakovin in sporočilnih RNK, ki so potrebne za razvoj zarodka v prvih nekaj urah ali dneh po oploditvi. V začetku razvoja se celice v zarodku podvajajo tako hitro, da ni časa, da bi se DNK prepisovala v RNK in tako sporočala celici, kakšne beljakovine naj ustvarja, saj potrebuje celica ves čas med delitvami za to, da podvoji svojo DNK. Tako jajčno celico s presajenim jedrom so spodbudili, da se je začela razvijati, kot če bi se spojila s semenčico, le da je ta celica sedaj vsebovala DNK (se pravi vse informacije o tem, kakšna bo dorasla žival videti in kako bo delovalo njeno telo) druge odrasle živali. Zaradi tega je ovčka Dolly genetsko enaka kot ovca, ki so ji vzeli celice vimena, v bistvu pa ima tri matere tisto, iz katere je prišlo jedro (iz celic vimena), tisto, ki so ji odvzeli jajčno celico in ji nato zamenjali jedro, ter končno tisto, v katero so jajčno celico vsadili in ki jo je donosila ter rodila. Uspešnost te metode pa je bila pri Dolly (pa tudi pri drugih živalih, ki so jih klonirali kasneje) zelo nizka. Škotskim znanstvenikom je uspelo zamenjati jedro in spodbuditi razvoj pri skoraj 300 jajčnih celicah, vendar se je le ena od njih razvila do rojstva in postala zdrava ovčka. Kloniranje je seveda sprožilo veliko razprav, predvsem o možnostih kloniranja človeka. Številni ljudje so se ustrašili prihoda “Krasnega novega sveta”, ko si bomo vsi podobni in si bomo izbirali lastnosti potomcev, vendar je za zdaj strah verjetno večinoma neupravičen. Kloniranje s seboj prinese več slabih kot dobrih stvari, zato je pred vsako uporabo treba temeljito premisliti, ali ima sploh kakšen smisel. Od tega, da bi lahko poljubno izbirali lastnosti potomcev, pa smo z današnjim znanjem še vedno precej oddaljeni.