O Cashu scenarist in režiser James Mangold pravi: "Več ko sem izvedel o Johnu oziroma njegovih mladostnih letih in zgodnji karieri, bolj jasno sem videla možnost, da posnamem film o času, ko je bila pri skladanju in snemanju glasbe res pomembna glasba, ne pa denar in video spoti. Johnova zgodba ni zgodba o čudežnem dečku ali surovi ambiciji, začel je pozno, se sam naučil igrati kitaro in bil deležen le malo spodbude. Ko je prišel v Memphis, si nihče ni utiral poti do njegovih vrat. Ampak John je bil dovolj bister, da se je zasidral pri Sun (Records), točki nič glasbene revolucije. Obkrožen z nezaslišanim talentom se je razvil v nekaj, kar ni uspelo nikomur drugemu - brezčasnega pripovedovalca zgodb in oster glas glasu iz senc. Njegove pesmi so bile tako posebne, tako osebne, tako surove. Seveda se je ponujala tudi možnost posneti film o eni najlepših ljubezenskih zgodb. Nekaj magičnega je bilo na zamisli, da je bil edini kraj, kjer sta celo desetletje John in June lahko bila sama, oder, pred njim pa 10 tisoč ljudi."