Priznati je treba, da je nadškofu dr. Rodetu in predsedniku vlade dr. Drnovšku glede vatikanskega sporazuma uspel učinkovit medijski manever. Ker sta si namreč LDS in rimskokatoliška cerkev v mnogih nazorskih vprašanjih različni, je sporazum, za katerim z vso svojo avtoriteto stojita oba njuna voditelja, tako rekoč a priori videti kot kompromis med dvema stranema, ki se ne glede na medsebojne razlike znata dovolj spoštovati, da lahko sklepata dogovore o strpnem sožitju pod isto streho. Drugače povedano, moj vtis je, da postaja javno mnenje prepričano o smiselnosti in kakovosti vatikanskega sporazuma že zato, ker za njim stojita tako LDS kot RKC, vsebina sporazuma pa pri tem postaja vse bolj drugotnega pomena; to je po svoje tudi logično, saj je sklepanje dogovorov med različno mislečimi visoko spoštovana vrednota v vsaki demokratični družbi.