Prevajalec Miran Špelič se je pri komentarjih naslanjal na ugotovitve tujih proučevalcev zgodovine cerkvenih očetov, zlasti na Francoza J. de Lanoya, ki je že leta 1653 postavil Viktorina Ptujskega na Ptuj (namesto galskega Pictaviuma, današnjega Poitiersa), in sodobnico Martine Dulaey, ki je izdala francosko monografijo Victorin de Poetovio, premier exégète latin. Avtorica izraža domnevo, da je bila petovionska cerkev že pred Ptujskim pod vplivi izročil iz Male Azije, Sirije in Palestine. Pri njem pa ugotavlja, da je poznal bogato jeruzalemsko knjižnico škofa Aleksandra, saj v Kronološkem fragmentu navaja podatke, ki so bili dostopni le tam. Dulaeyjeva postavlja hipotezo, da je Viktorin potoval na Vzhod, k virom petovionskega cerkvenega izročila. Špelič žal ugotavlja, da nimamo nobenega poročila o njem, ki bi ga napisal kak sodobnik; med prvimi je o njem pisal njegov rojak Hieronim, navedel ga je kot predhodnika in vzornika. Poznali pa so ga tudi drugod (v Afriki, Španiji, Rimu), kar dokazuje, da je bil Viktorin slaven. Še v 8. stoletju se pojavi v nekaterih rokopisih, potem pa je utonil v pozabo.