Palestinci so s peščico staroselcev - judov na tem ozemlju složno živeli v relativnem miru do leta 1938, ko se je med evropskimi ultra-ortodoksnimi židi obudila potreba po božjem poslanstvu židovskega naroda za človeštvo in kolektivni spomin na stoletni sen ter iz njega pravica po obnovitvi templja in lastne države. Kar 19 stoletij judje ne morejo pozabiti Jeruzalema in domovine svojih prednikov. Izak je že v 7. stoletju pred našim štetjem dejal: “Z gore Sion izvira Torah, Mojzesov zakon, iz Jeruzalema Jahvejeva beseda.” Kot trdi rabin Shalom Gold je poslanstvo stvar njihovega naroda, ki se je edini na Zemlji odzval bogu in si upali sprejeti odgovornost za uresničitev božjih zakonov na Zemlji. Tako se je leta 1938 začelo množično preseljevanje judov v Jeruzalem. Eden izmed uspešnih načinov za doseganje cilja je spodbujanje potrebe po zvišanju števila otrok v družinah. Tolerantni posvetni židi še komaj mirijo vročekrvne pravoverne ultra-ortodoksne žide. S prepričanjem “Mi smo bodočnost Jeruzalema” in samozaupanjem, ki jim ga dajejo številni potomci, saj ima vsaka družina v povprečju najmanj šest otrok, bo po napovedih do leta 2010 njihova populacija narastla za 70 odstotkov. Kot večina pa bodo zahtevali tudi večji vpliv na usodo Jeruzalema in bodočnost Izraela. Slogan “Meka muslimanom, Rim kristjanom, Jeruzalem edino židom”, cilj močnih izraelskih verskih ortodoksnih sekt kot priča umor politika mirovnih prizadevanj Rabina, daje slutiti, da bo pot do sloge in miru še dolga.