Vohal in mečkal je sestrine obleke, plesalke, se zbližal z lokalno učiteljico baleta, ki je prevzela njegov prvi študij; in stoično prenašal očetove udarce, kadar ga je ta zalotil, da pleše, dokler se ni izluščil iz rojstnega mesta in – veliko prepozno – prispel v baletno šolo Kirov. Kljub nezadostnemu in predvsem prepozno začetemu treningu je pokazal zagrizenost in odločnost, da sledi poti, ki si jo je zastavil. Mnogi zasluge pripisujejo takrat največjemu učitelju in baletnemu guruju Aleksandru Puškinu. Mladi Nurejev je bil takoj opažen, že zaradi divjega načina plesa, predvsem pa zaradi obsesivne strasti do baleta. »Ko smo se mi zabavali, je on delal,« je povedal Leo Ahonen, eden od štirih plesalcev, ki so si delili sobo z njim. »Edina pomembna stvar na svetu zanj je bila študirati klasični balet. Vedel sem, da bo enkrat prebegnil na zahod.« In vendar je bil v teh letih njegov tatarski ponos večkrat ranjen – zaradi nesprejetosti, norčevanja in zaničevanja sošolcev (zmerjali so ga s »tatarsko svinjo«). Po treh letih študija je v Baletu Kirov že nastopal kot solist v Don Kihotu, Giselle, Bajaderi, Hrestaču, Labodjem jezeru in Trnuljčici. In vendar je bil zaradi poznega šolanja njegov stil še vedno robat. »V ruskih filmih,« piše Kavanaghova, »so njegove rame zgrbljene, njegovi pristanki trdi in njegove roke in noge mahedrave.« Toda kar mu je manjkalo v stilu in tehniki, je nadoknadil z intenzivnostjo. Večina baletnih plesalcev je stremela k lahkotnosti, k temu, da se trud ne vidi – Nurejev prav nasprotno.