književnost projicira v širši svet. Če je pa izdaja “obogatena” z originalom, je to še toliko večja možnost za marketinški uspeh, v kolikor lahko v (italijanskem) bralcu vzbuja zanimanje za slovenski jezik. Prevod že legendarne Jolke Milič je - kakor je bilo pričakovati - zvest in dosleden, ki s primernimi izraznimi ter interpretacijskimi niansami uspe približati Kocbekov duh italijanskemu bralcu in ga seznaniti s političnim, zgodovinskim in predvsem poetičnim obzorjem pesnika. Kiklopsko delo Kocbeka in Miličeve pa nosi svojo najbolj pozitivno točko v sodobni italijanski izdaji izbranih pesmi, ki nadgrajuje bolonjsko Antonia Setole iz leta 1979. Italijanskemu bralcu dostopnejši Kocbek lahko s tem literarnim in družbeno pomembnim dejanjem, kakor je njegov celoviti prevod, postane eden izmed klasikov medvojne literature. Njegova interesantna politična pozicija, ki je v vrtincu političnih dejavnikov med vojno in predvsem po njej dokaj nedoločena, bo tudi po prevodu Tovarišije postala jasnejša prav s pomočjo poezij. Kocbek je bil prej pesnik kot politik. Morda tako dober pesnik, kakor je bil naiven politik. Morda zaradi tega, ker je bil pesnik, je bil tako naiven politik. Bralec bo tako spoznal izredno Kocbekovo nadarjenost, njegovo “navezanost na zemljo in zgodovino”, ki jo omenja A. Rebula v svojem spremnem eseju, ki je Slo-