Kako ga tudi ne bi, saj je s svojim igranjem prepričal celo najstrožje in Slovencem pogosto nenaklonjene Avstrijce. Natančneje, avstrijske sodnike, ki so ocenjevali igranje mladih glasbenikov julija lani na mednarodnem tekmovanju mladinskih pihalnih orkestrov, nikjer drugje kakor v veličastni, zlati dvorani dunajske filharmonije, iz katere nam Straussove melodije ob novoletnih koncertih zvenijo tudi med domačimi stenami. Že samo igranje v tej dvorani je za vsakega glasbenika velika čast, če pa je okronano z najvišjim priznanjem, se časti upravičeno pridružita tudi ponos in zmagoslavje. Pa laskavi naslov ni posledica srečnih naključij, temveč sad trdega in dolgoletnega dela, ponavljajočih se vaj, številnih odrekanj in veselja do glasbe. Predvsem pa je dokaz, da se delo z mladimi obrestuje, če jih le znamo motivirati in jim pokazati pravo pot. Tudi zato bi si orkester zaslužil več pozornosti in pohval. Mi pa bi morali biti ponosni, da lahko uživamo v sadovih njihovega znanja in veselja do glasbe, ki so ga pripravljeni deliti z nami.