Ko je bil Blair na oblasti, ni naredil veliko za to, da bi se trpeče prebivalstvo Zimbabveja, v katerem danes vlada množična lakota, znebilo Mugabeja. Z nekaj finančnimi sankcijami naj bi prizadel Mugbeja in elito, ki ga obdaja. Hotel je narediti veliko več, saj je lord Guthrie, nekdanji prvi britanski vojak, razkril, da so ga »Blair in drugi velikokrat vprašali, ali bi bilo možno z invazijo vreči Mugabeja«. Kar naprej so ga priganjali, naj razmisli o tem, on pa je odgovarjal, da bi z invazijo na nekdanjo britansko kolonijo Južno Rodezijo »samo poslabšali položaj«, in jo je odsvetoval. Nekateri vojaški izvedenci pravijo, da bi bila invazija v vojaškem oziru mačji kašelj. V britanskem tisku denimo navajajo mnenje nekdanjega rodezijskega komandosa, da bi za invazijo od začetka do konca potrebovali največ dan in pol. Morda. V Britaniji so o invaziji prvič razmišljali leta 1965, ko je Ian Smith razglasil enostransko razglasitev rodezijske neodvisnosti in je v Zimbabveju, tedanji Rodeziji, odkrito zavladal njegov manjšinski rasistični beli režim. Tedanji britanski laburistični premier Harold Wilson se je na koncu odločil proti posredovanju. 91-letni lord Healey, ki je bil tedaj zunanji minister, pravi, da je bil proti invaziji takrat in da je proti invaziji zdaj. Healey kritizira tudi Blairovo »preproščino«. Za nekdanjega premierja je uporabil besedo »simpleton«, kar je lahko marsikaj, od bebca in bedaka do budale in idiota, ker se je spustil v katastrofalno vojno v Iraku, posledice katere so bile povsem predvidljive. Moralni (pravični) intervencionizem