Čeprav kot varuh dijakovih pravic še nikoli nisem dobil pritožbe od dijaka, ki bi tožil, da ima preglasne sošolce, ki preprečujejo normalno pedagoško delo, ki svojim sošolcem s svojim obnašanjem odžirajo številne ure pouka, menim, da je ravno to eden največjih problemov v šolstvu. Veliko slovenskih dijakov je nemotiviranih, slabo vzgojenih, in naši učitelji so popolnoma nemočni. Veliko učiteljev sploh nima avtoritete, dijaki jih ne spoštujejo, in zato se učitelji v obupu zatekajo k napačnim metodam. Kaznujejo vse dijake, čeprav so nemirni samo nekateri, za vzgojni ukrep uporabljajo ocenjevanje, pavšalno žalijo dijake ipd. Vzrokov za takšno stanje je po mojem mnenju več. Zagotovo so prvi razlog starši, ki svojih otrok niso naučili spoštovati soljudi, ki otroka ne znajo motivirati in ki svojemu otroku dajejo preveliko, brezkompromisno potuho, in otrok to v šoli dobro izkoristi. Učitelji za tako stanje krivijo pomanjkanje mehanizmov za kaznovanje dijakov. Delno se strinjam, saj v našem šolstvu res ni veliko mehanizmov, ki bi tudi dijaku namenjali kazen. Vzgojni ukrepi so neučinkoviti in jih dijaki ne razumejo več kot kazen oziroma sramoto. Izključitev je zelo resen poseg v mladostnikovo življenje in ga šole zato, razumljivo, zelo redko uporabljajo. Drugih ukrepov naše šolstvo ne pozna in samo upamo lahko, da bo novi vzgojni ukrep, pogojna izključitev, padel na plodna tla, da ga bodo šole znale dobro uporabljati in da bo prinesel nekaj več reda v šolo. Vsekakor pa sem prepričan, da bi naše šolstvo potrebovalo še druge vzgojne ukrepe. Navsezadnje pa so za slabo disciplino krivi tudi učitelji, ki bi morali več narediti za svojo avtoriteto, ki bi morali bolje motivirati svoje dijake in ki bi si s svojim strokovnim znanjem, zanimivi urami in pripravljenostjo, da pomagajo, morali zaslužiti večje spoštovanje. Dejstvo je namreč, da ima vsaka šola nekaj učiteljev, ki disciplinskih problemov pri svojih urah ne poznajo.