Poleg čakalnih dob je problem slaba komunikacija med nosilci zdravstvene dejavnosti, saj večinoma ta poteka samo po (zopet) napotnicah, premalo pa je osebnega stika. Nekateri zdravniki in predvsem njihovi svojci sploh ne kažejo več interesa za svojega bolnika oziroma sorodnika, ko je napoten v drugo ustanovo, kaj šele, da bi samoinciativno poklicali ali celo osebno prišli v bolnišnico in bi sodelovali tako pri procesu diagnostike kakor zdravljenja. Zato se mora zdravnik, ki bolnika sprejme v specialistično ambulanto, včasih prav detektivsko naprezati, da dobi o bolniku ustrezne podatke, ki so nujni za nadaljnjo obravnavo (npr. podatki pri sumu na zastrupitev ali okoliščine pri nenadnih izgubah zavesti). S tem ko zdravnik napiše napotnico in pošlje bolnika na višjo raven, se zanj skrb za bolnika ne konča. Naslednji problem je, da se na primarni ravni ne opravijo nekatere osnovne preiskave, ki jih je mogoče opraviti skoraj v vsaki ambulanti, če pa jih že opravijo, jih bolniki pogosto ne prinesejo s seboj, in jih je treba ponavljati, to pa seveda zopet stane, podaljša se čas pregleda in s tem podaljšuje čakanje.