»Takratna ekipa soustvarjalcev zbirke je bila pri svojem delu zelo zagnana, naklonjeni pa so ji bili tudi v vodstvu železarne. Tako je zbirko kot Tehniški muzej Železarne Jesenice priznal tudi takratni Svet za kulturo in prosveto LRS. Železarna je tudi po finančni plati skrbela za delovanje muzeja, od postavitev razstave, raziskovalnega, terenskega dela, mednarodnega sodelovanja, maket … Po pregledu arhiva, bi si upala trditi, da se muzej v tej obliki in razsežnosti brez podpore železarne zagotovo ne bi razvil,« razmišlja Nataša Kokošinek in nadaljuje: »S formiranjem kulturnih skupnosti in s tem na neki način sistemskega financiranja in ureditve muzejske mreže pa se je ta muzej mogoče tudi zaradi svojega nekoliko boljšega statusa znašel v nekoliko hendikepiranem položaju zunaj javne muzejske mreže, ki se je v tem času zgradila. Po statusu je ostal v okviru železarne kot tovarniška zbirka. Pri tem pa je potrebno poudariti, da ne gre le za zbirko lokalnega pomena, ki je postavljena na ogled obiskovalcem, ampak za muzej, živ organizem, ki je ves čas do današnjih dni zbiral in reševal tehnično dediščino, jo urejal inventariziral, dokumentiral, fotografiral, predstavljal. Z vso ustrezno strokovno podporo.«