Bilo je okoli treh popoldne, ko se je država, v svetu znana kot najliberalnejša država vzhodnega bloka, zavila v molk. Promet se je ustavil, stroji v tovarnah so zastali. Tu in tam je bilo slišati tiho hlipanje ženske ali otroka. Sirene, ki so se razlegle po vseh glavnih mestih Socialistične federativne republike Jugoslavije, so naznanile novico, ki so jo številni državljani že nekaj časa s trepetom pričakovali: Umrl je tovariš Tito! Mož, ki mu je uspelo podrediti si vse vzvode oblasti in po drugi svetovni vojni postati diktator in absolutni vladar republik na Balkanu, je umrl za posledicami gangrene. Diktatorjeva smrt ni bila presenečenje. Zadnjih deset let je trpel za Parkinsonovo boleznijo, hudo sladkorno boleznijo in nenavadno kožno boleznijo, ki bi lahko pomenila začetek kožnega raka. V zadnjih dneh so za njegovo zdravje skrbeli najboljši zdravniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. V zadnjem poskusu, da bi državnika ohranili pri življenju, so mu zdravniki celo amputirali nogo. Ne le narod, tudi visoki, maršalu naklonjeni politični krogi, so se zavedali, da je Tita treba za vsako ceno ohraniti pri življenju. Šepetalo se je, da lahko Titova smrt znova razdre od vekomaj sprte narode, da bo kmalu za velikim vodjem umrlo tudi njegovo opevano "bratstvo i jedinstvo".