»Ne, ne, hvala, ti kar pojdi ... Kar tukaj te bom počakala in se malo posončila, če ti je prav. Nimam pravih čevljev za pešačenje,« je zavpila Barbara proti kopalnici in skrila vrečko s pijačo pod posteljo. Štiri kilometre pešačenja do jezera v tej vročini? Tako nora pa spet ni. Nestrpno je čakala, da je Meta odšla iz sobe, in odprla pivo. Bilo je, seveda, pretoplo. Ostale konzerve je zložila v hladilnik v sobi, pretoplo pivo pa zabelila s krepkim požirkom vodke. V žile se je pričelo vračati življenje. Ko je bila prepričana, da so zares vsi odšli, si je nalila vodko v kozarec za umivanje zob in odšla poležavat v senco najbližje jablane. Po vaški cesti je hrupno pripeljal sprevod z rožami okrašenih avtomobilov. Trobili so, kot da bi moral ves svet izvedeti, da je nekomu »spet padla opeka na glavo«. Tudi na njeni poroki so trobili. In - kakšna polomijada. ... No, takrat je bila tudi ona v devetih nebesih ... Verjela je, da se bosta z Jernejem ljubila do konca življenja. In ko se je rodila Manica, je bil Jernej čisto nor od sreče ... oh!