lastnikov v evropskem pogledu nadpovprečno, saj je slonelo na prebiralni sečnji, ne pa na golosekih. Razen v letih neposredno po drugi svetovni vojni, ko je bil les eden najpomembnejših izvoznih izdelkov, je nekdanja komunistična oblast gozdove zelo varovala in je v njih vladal izjemen red. Polni so raznovrstne divjadi, tj. od volkov, risov, medvedov prek rastlinojedih jelenov, muflonov in srnjadi do male divjadi in perjadi. Preobrazba slovenske družbe iz nekdanje komunistične v tržno in demokratično, proces še ni končan, je vse prej kot lahka. Pravzaprav ni mogoče napovedati, kdaj se bo končala. Vsekakor bo trajala dlje, kot so pričakovali največji optimisti. Z novimi razmerami se najtežje soočajo tisti, ki so bili v preteklosti deležni velikih privilegijev, zlasti funkcionarji partije, policije, vojske in bivši partizani. Nezaposlenost in nostalgija po časih, ko produktivnost delavca ni bila ekonomska kategorija, občasno politično krepi dediče starih političnih sil, pri čemer se preteklost včasih tudi idealizira. Ljudje tudi težko sprejemajo socialno razlikovanje. Posebno se bojijo padanja splošne dostopnosti zdravstvenih storitev in seveda usode pokojnin, kar pa je splošni evropski problem. Gospodarska in družbena kriza kulturnih dejavnosti ni bistveno prizadela. Večina inštitucij je kritična leta preživela, veliko muzejev in galerij je še vedno kadrovsko predimenzioniranih. Zelo se je razmahnilo založništvo, saj je založb okoli dvesto, resnično pa jih deluje nekaj deset in izdajo letno okoli 2,5 milijona knjig. Te številke so za narod, ki šteje 2.000.000 ljudi, zelo povedne. Šolstvo je bilo deležno nekaterih težko razumljivih in premalo domišljenih reform. Osnovno traja devet let. Po osamosvojitvi so za starejšima ljubljansko in mariborsko nastali še koprska in novogoriška univerza ter zasebna univerza. Obstajajo načrti vsaj še za dve novi. Povečalo se je število višjih šol. Tudi na šolskem področju je hud odpor, predvsem pripadnikov starih političnih sil, proti zasebnim pobudam. Na šolskem področju prihaja do izraza kulturni boj, katerega temeljni cilj je onemogočanje normalnega javnega položaja Katoliške cerkve v slovenski družbi. Na znanstvenem področju sta vodilni inštituciji Inštitut Jožef Stefan za tehniko in ZRC SAZU za humanistiko. Poleg njiju so še številni drugi, od Kemijskega inštituta do Inštituta za novejšo zgodovino.