Vse povedano pomeni, da pri nas ni enotnih pravil, kar pa lahko vodi v kopičenje socialnih pravic in njihovo zlorabo, kar nam praksa velikokrat potrjuje. Obstoječi sistem, žal, omogoča iskanje najugodnejših kombinacij in v njem nekateri pridobijo več, drugi pa manj, pa čeprav so potrebe po pomoči lahko ravno obratne. Ena najbolj očitnih zlorab, na katero nas javnost močno in glasno opozarja, so subvencije za plačilo vrtcev, kjer je zelo očitno, da družina, ki vrtca ne plačuje ali ga plačuje v minimalni višini, živi dobro, vendar je njihov dohodek, ki v tem primeru edini šteje, nizek in jim mora občina podeliti subvencijo. To v lokalnih okoljih sproža nezadovoljstvo in od države se upravičeno zahteva in pričakuje, da ta področja uredi. Težave na podlagi sedanje ureditve povzročajo tudi to, da krog oseb, ki se poleg vlagatelja prošnje štejejo med upravičence, ni jasen in enotno določen. Zato se lahko nekdo pojavlja pri prošnji za eno pravico kot samska oseba, drugje kot enostarševska družina in spet drugje kot zunajzakonska skupnost. Ker se postopki potekajo na različnih ravneh, je nemogoče preverjati resnično stanje, kar pomeni dodatno slabost obstoječe ureditve. Kopičenje pravic ima še eno slabo lastnost, in to je, da se ljudem ne splača delati, ker s socialnimi transferji pridobijo večje dohodke, kot pa znaša, na primer, minimalna plača. Tako kratkoročno kot dolgoročno je za državo to nesprejemljivo in tudi za posameznika je to škodljivo, saj ko nekaj let ne vstopa na trg dela, se z njega popolnoma izloči in bo težko ponovno pričel z delom.