Upam, še več, prepričana sem, da mi boste dali prav. Tu ne gre le za to, da si je polža na svoj prapor že zdavnaj narisalo slovensko sodstvo, ki se letos že loteva zadev iz prve polovice devetdesetih, ali pa, recimo, graditelji pediatrične klinike v Ljubljani, ki bodo desetletje po odmevni dražbi medvedkov in drugih nabirkah morda že kmalu zasadili prvo lopato, ampak še za marsikaj drugega. Za trenutno zadnji (neizpodbitni) dokaz so poskrbeli ljudje, ki se zadnjih pet let brez predaha ukvarjajo z zapuščino Nade Dekleva, neporočene sošolke moje mame, ki ji je še zaživa padla v glavo zares nora misel in je svoja tri stanovanja zapustila državi, da bi v njej uredila sobe za študente iz Trsta in Julijske krajine. V maniri, ki se je ne bi sramoval noben polžek, so podarjeni kvartirji še danes prazni, tega, koliko časa še bodo in ali bo v njih sploh kdaj živel kdo, ki ga je zapustnica imela v mislih, pa za zdaj tudi še ni mogoče napovedati.