Hokejisti so za svoje zdravje začeli skrbeti ob koncu osemnajstega in začetku devetnajstega stoletja. Pred tem so tudi vratarji v golih stali tako rekoč povsem nezaščiteni, dokler ni leta 1897 hokejski zanesenjak G. H. Merritt izdelal prve, takrat še sila primitivne »banščine«, kar je hokejski izraz za ščitnike za noge. Do druge svetovne vojne so vsi hokejisti igrali v navadnih usnjenih rokavicah. Tudi vratarji, kar je bilo seveda na trenutke tudi precej nevarno početje. Danes golmani branijo z odbijalko, v kateri držijo tudi palico, in lovilko, s katero plošček seveda lovijo. Ti posebni rokavici za vratarje je leta 1948 uvedel eden od takratnih vratarjev Detroita, ki je idejo za lovilko dobil pri bejzbolu. Danes čuvaji mrež delujejo tako zaščiteno, da si je nemogoče zamisliti, da bi se sploh lahko poškodovali. Toda še pred petdesetimi leti je bilo vse drugače. Naj se sliši še tako neverjetno, tedaj so vratarji branili celo brez čelad! »Dobro vprašanje! Toda pravega odgovora na to nimam, mogoče smo bili takrat zgolj precej bolj nori kot sedaj. Poguma nam ni manjkalo, o resnih poškodbah, do katerih bi lahko prišlo in tudi je prihajalo, pa sploh nismo razmišljali,« se spominja Tone Gale, eden od članov novonastalega slovenskega hokejskega hrama slavnih. Gale je v svoji karieri igral tudi v ligi NHL, bil je član kluba Chicago Black Hawks, njegova kariera pa se je nagnila h koncu, ko je na eni od tekem dobil plošček v glavo. Imel je sicer zaščitno masko, ki pa je bila bolj za okras kot kaj drugega, in skupil je resno poškodbo očesa, zaradi česar še danes slabše vidi.