Detroit - Izkazalo se je drugače. Razpletlo se je tako, da je ekipa brez "imen" tudi uradno postala ekipa z imeni, ki so se zapisala v zgodovino lige NBA. V razprodanem Auborn Hillsu je zato še dolgo odmevala pesem We are the champions (Mi smo prvaki, op. p.). Zmagovalci. Prvi je pokal iz rok komisarja lige Davida Sterna dobil lastnik William Davidson, ki je letos kot prvi lastnik v zgodovini profesionalnega športa v isti sezoni zedinil in osvojil naslove v NHL (Tampa Bay), WNBA (Detroit) in NBA. Na ulicah avtomobilskega mesta pa tokrat ni bilo toliko divjanja kot ob slavju pred 14 leti, v bližnjem parku Royal Oaku pa je bilo vseeno vroče. Patruljiralo je na stotine policistov, ki pa tokrat v nasprotju s prvima dvema slavjema porednih dečkov niso imeli večjega dela. Tokratni šampioni Detroita niso niti približno tako "poredni" in verjetno zato ni bilo tudi tako divjega slavja. Kakorkoli že, 15. junija se je ekipa "brez imen" dokončno vpisala v knjigo "nesmrtnih", vsi skupaj pa so naenkrat in čez noč postali zmagovalno moštvo, moštvo s pravim in šampionskim pristopom, moštvo, ki ve, kaj hoče in kako to doseči. Kot da niso igrali v šampionskem slogu vse sezone. V športu je pač tako, da se avtsajderju v boju s šampioni vse do zadnjega ne priznava, da je boljši, in tako je bilo tudi v tem dvoboju najboljše ekipe Vzhoda proti najboljšim "revolverašem" Zahoda. Detroit Pistonsi se niso ozirali na napovedi "strokovnjakov" glede majhnih možnosti s stavnic in na samohvale Shaqa in soigralcev, češ da v finalu nimajo kaj iskati. Sami so bili vse od začetka trdno odločeni, da na koncu postanejo 2004 NBA Champions, in to jim je uspelo. "Mogoče imajo boljše igralce, kar zadeva individualne kvalitete, a mi imamo boljšo ekipo, tega pa smo se ves čas dobro zavedali," je po koncu povedal MVP finala Chauncey Billups. Pistonsi so z zadnjo gladko zmago (100:87) na peti tekmi pred razprodano dvorano in 22.076 navijači, ki so že pred srečanjem evforično odpeli himno z legendo Detroita in kraljico Soula Aretho Franklin, dokazali, da so boljši. Prepričljivo boljši. Njihov nalet se ni ustavil. "Tudi lani smo imeli zelo dobro in izkušeno ekipo, a letošnja je bila vseeno bistveno drugačna od tiste, ki jo je imel Rick Carlisle. Še celo pred prihodom Rasheeda (Wallacea, op. p.) smo bili letos veliko bolj atletski, igrali pa smo z večjo intenzivnostjo. Že Rick je lani z nami in našo pripravo naredil odličen posel, Larry pa ga je samo še dokončal," je predstavnikom sedme sile zadovoljno razlagal MVP finala. Seveda je bilo največ mikrofonov okrog trenerja, za katerega Američani upajo, da bo dobro sestavil in vodil tudi reprezentančno ekipo za OI v Atenah, kjer bo manjkal marsikdo. "Nikoli se ne bojim izziva. Bolj ko je tekma pomembna, bolj uživam, in takih je bilo tudi zadnjih 48 minut na peti tekmi. Trenutni občutki? Kaj pa vem. Nekoč mi je ravno zmagovalni trener Pistonsov Chuck Daly dejal, da se dosežka zaveš šele v trenutku, ko se pelješ po avtocesti, in se zaveš, da si storil nekaj velikega. Tak občutek sem že imel, ko sem osvojil naslov NCAA s Kanzasom, in prepričan sem, da ga bom imel tudi zdaj." Po 22 letih ukvarjanja s trenerstvom je Larry Brown končno osvojil prstan NBA. Triinšestdesetletni Brown je najstarejši mož, ki je kadarkoli osvojil najboljšo ligo na svetu, a je hkrati postal tudi prvi trener v zgodovini košarke, ki mu je uspelo osvojiti naslov NCAA (s Kanzasom leta 1998), ligo ABA (zanj je v tisti ekipi igral slavni Dr. J. - Julius Erving) in NBA. Na drugi strani je imel za tekmeca Phila Jacksona, človeka z devetimi prstani, ki še ni izgubil velikega finala in se še nikoli ni znašel v situaciji, da pred peto tekmo zaostaja s 3:1 v zmagah. Nič čudnega, da je razočarani Jackson dejal, da je mogoče ta poraz tudi njegov zadnji in da bo odnehal. Če so bile to besede čustevega človeka, razočaranega zaradi prepričljivega poraza, ali pa premišljene izjave izkušenega mačka, ki se mu ne ljubi več, bo pokazal čas. Brown je po finalu novinarjem povedal, kaj je pred prvim servisom za zmago povedal svojim igralcem: "Dejal sem jim, da naj preprosto bodo to, kar so, da so se že dokazali in da naj preprosto uživajo v trenutkih, ki so si jih priborili." Pistonsi so po začetnem zaostanku kmalu našli pravi ritem, ujeli tekmeca in "mleli" na svoj način. Ben Wallace je vnovič opozoril nase z nekaterimi neverjetnimi blokadami v slogu svoje pričeske, njegov soimenjak Rasheed Wallace je "strašil" na vseh koncih in krajih, Billups je bil številka ena, Rip Hamilton, ki so mu nekateri navijači v primerjavi z vzdevkom Shaqa, Superman, dali vzdevek Kriptonitman, je s svojo masko na nasprotnika vnovič deloval dobesedno strah zbujajoče, Tayshaun Prince pa je v obrambi spominjal na jekleno pregrado za iztirjenega Kobeja Bryanta. Celo igralci z domače klopi so igri dajali posebne učinke. Turek Mehmet Okur je šel v igro v drugem polčasu in je v svojih petih minutah metal iz igre 3:3, vključno z zadeto trojko, ki je bila sploh prva na srečanju z njihove strani. V zadnjih sekundah se je na igrišču pojavil celo Srb Darko Miličić, ki pa je met z levico zgrešil, a si bo trenutke, ki jih je dočakal na parketu ob osvojitvi naslova NBA, gotovo zapomnil za vse življenje. To velja tudi za njegovega sonarodnjaka med trenerji Igorja Kokoškova, ki je sedel takoj za šefom Brownom. Eden od asistentov alfe in omege Detroita je Herb Brown, Larryjev starejši in zelo podobni brat, ki je po finalni seriji (trezno) dejal: "Oni so imeli nekaj težav ob napačnem času, ki smo jih mi izkoristili. Nočem kritizirati ne Kobeja, ne Shaqa, ne Phila, a sem prepričan o tem, da je bila naša ekipa bolj odločna od tekmeca, da smo imeli močnejši karakter in da se je to moralo pokazati tudi na igrišču. Skratka, mi smo na igrišču delovali kot pravo moštvo." Eden najboljših kazalnikov tega, kar se je dogajalo na igrišču, se je zgodil v tretji četrtini, ko je bil pri žogi Kobe in ni mogel vreči na koš, napad pa se je iztekal. Podal je žogo do Kareema Rusha, ki ravno tako ni mogel z žogo nikamor, v obupu pa jo je vrgel kar v zrak. Tudi Shaqove tradicionalne težave pri izvajanju prostih metov, ki jih je tokrat zgrešil deset (6-16), so bile simboličnega pomena. Eno je, ko je pri vodstvu in zmagah Shaq s temi meti simpatičen, nekaj povsem drugega pa, ko zgreši v trenutkih, ko njegova ekipa nujno potrebuje njegove koše in zadetke s črte prostih metov. Če že igrajo nanj, je logično, da naj bi te proste mete najboljši igralec Lakersov zadeval z večjo učinkovitostjo. Posebna zgodba pa je bil odziv navijačev v dvorani, ko so ti spremljali igro Kobeja Bryanta in ga ves čas spravljali ob živce. Vsakič, ko je stopil na črto za proste mete, se je iz tisočih grl slišalo vpitje: "Kriv, kriv, kriv..." kar je bila provokacija, povezana s sojenjem glede Kobejevega domnevnega posilstva. Vse to in še marsikaj v rokah športnega boga je šlo tudi v torek na mlin Pistonsom, ki so v drugem polčasu v nekem trenutku vodili celo z 28 točkami razlike. Še tri minute pred koncem je kazalo na pravo ponižanje Lakersov, saj so Pistonsi vodili kar z 98:74 in je uradni napovedovalec že predstavil urnik naslednjega dne in svečane šampionske parade. Navijači so si stoje seveda dali duška tudi s klicanjem "Darko! Darko! We want Darko (hočemo Darka, op. p.)!" 2,13 cm visokega srbskega novinca Darka Miličića, in ko je šla številka dve z minulega nabora NBA 1,59 sekunde pred koncem na teren, je bila evforija skoraj popolna. Čakal se je samo še konec in ob izteku zadnje sekunde je bilo igrišče že polno navijačev in predvsem otrok. "Vodili smo s 3-1 in bili smo kot morski psi. Čutili in vohali smo kri, vedeli pa smo, da potrebujemo samo še eno zmago, ki se nam je ponujala na pladnju." To je v času slavja z mirnim glasom povedal 27-letni Billups (leta 1997 ga je kot številko 3 na naboru izbral Boston), ki je vrhunec doživel šele v svojem šestem klubu NBA v sedmih letih. V rednem delu lige je v povprečju dosegal po 16,9 točk na tekmo, v finalu proti Lakersom kar 21.