Iz teh krajev sem odnesel nekaj dobrega: skromnost in filozofijo ulice. Odraščal sem na ulici, doživel sem vse mogoče, od običajnih do množičnih pretepov v diskotekah. Ne glede na svojo sofisticiranost sem težak Balkanec, ki lahko takoj plane in zna pokazati svojo drugo plat. Glasba me je v nekem življenjskem obdobju izvlekla iz velikih težav. Bil sem tako problematičen, da se je neki gospod Branimir moral zelo zelo potruditi, da nisem končal v popravnem domu. Na srečo je takrat enkrat v moje življenje stopila kitara in vse spremenila. Začele so me zanimati druge stvari in odkril sem glasbo – najbolj magično izmed vseh umetnosti. Ko se pogovarjam z drugimi umetniki, se strinjajo, da je glasba najbolj čarobna. Po navadi je človek ne more ne videti, niti se je dotakniti. To so dražljaji, ki v nas vzbujajo čustva. Jaz pa glasbo vidim in čutim in kot vsak profesionalec vidim njeno globino in perspektivo. Glasbeniki imamo navado reči: »Daj to naprej, to nazaj, levo, desno, zelo daleč.« Glasba je prostorsko zelo globoka umetniška forma.