Stara je bila sedeminpetdeset let. Že več kot dvajset let je trpela hude bolečine v križu, včasih neznosne. Vsaj enkrat na teden je imela nevzdržne glavobole, bolečine pa si je lajšala z uživanjem tablet. Po moževi smrti so se pojavile težave z živci, vrtoglavice, opažala je, da se ji tudi vid slabša. »Bala sem se, da bom zaradi obolelih kosti nekega dne obležala, da ne bom sposobna več za nobeno delo. Razmišljala sem le še o bolezni, postelji in smrti, ki se mi prehitro bliža. Edino, kar mi je še ostalo, je bil apetit. Jedla sem vse po vrsti, veliko kruha z raznimi namazi, mesa ter drugih dobrot iz kuhinjskega lonca in električne pečice. Nekega dne pa se je zame vse spremenilo. Sin Boris se je vrnil iz službe in mi povedal, da se njegov sodelavec že dve leti ukvarja s presnojedstvom in da je na tak način tudi sam ozdravel, tako kot mnogi drugi bolniki, ki so ga posnemali. Prinesel mi je tudi knjigo Helmuta Wandmakerja, ki govori o prehranjevanju in zdravljenju s surovo hrano in odločitev je padla. Velja poskusiti, saj nimam kaj izgubiti, sem si rekla 9. septembra pred tremi leti. Od takrat pa vse do danes še nisem zaužila niti grižljaja kuhane hrane,« je Jožica Veber odgovorila na vprašanje, kdaj in zakaj je postala presnojedka.