Borut Meh, ki se uvršča v prvo ligo slovenskih menedžerjev in ki bi ga hotel imeti v svoji reprezentanci marsikateri lastnik slovenskega podjetja, je bil minuli teden prisiljen zapustil krmilo slovenjgraške družbe Prevent Global. Razlog za to so bila razhajanja v pogledih na razvoj med dvema največjima lastnikoma: Jankom Zakeršnikom, ki ima 52,15 odstotka delnic podjetja, in bosanskim državljanom Nijazom Hastorjem, ki prek povezanih oseb obvladuje »le« 45,5-odstotni lastniški delež. Večinski paket delnic Zakeršniku razen tega, da na skupščini lahko uveljavlja svojo voljo, ne pomeni dosti. Hastor ima namreč pri največjih avtomobilskih proizvajalcih, ki jim prek svojega podjetja dobavlja kar 80 odstotkov vseh Preventovih prevlek, odlične zveze. Ko se je Mehu avgusta 2007 v Muri iztekel petletni mandat, je imel na mizi kar nekaj zavidljivih ponudb. Za Prevent, za katerega je mislil, da ga dobro pozna – nenazadnje je bil takrat član njegovega nadzornega sveta –, se je med drugim odločil, ker ima sedež blizu Velenja, v katerem prebiva. Naivno je bil prepričan, da bo v Preventu ostal zaposlen do upokojitve. Očitno so mu ostali prikriti nekatere velike skrivnosti in zapleteni lastniški odnosi.Veliki trio, Jože Kosmus, dolgoletni predsednik Preventove uprave in pomemben lastnik, uspešni avtoprevoznik Zakeršnik ter poslovnež svetovnega kova Hastor, je lani poleti rekel adijo. Takrat je Kozmus, ne da bi o tem prej obvestil Hastorja, skoraj vse svoje delnice Preventa prodal Zakeršniku. Iz dneva v dan večji razkol med lastniki je Meh nekaj mesecev mirno opazoval. Ko je Zakeršniku pred časom spodletela prodaja svojega deleža Preventa ruskemu investicijskemu skladu in se mu je zatem porodila ideja, da bi v za avtomobilsko industrijo rušilni krizi začel prodajati Preventove prevleke mimo Hastorja, se je vizionarski Meh, v poslu vajen vsega hudega, temu uprl. Težki časi v Gorenju in Slovenskih železarnahPo izobrazbi univerzitetni diplomirani ekonomist je po pripravništvu v Trgovinskem podjetju Era od leta 1977 štiri leta vodil planskoanalitsko službo. Do leta 1988, ko se je zaposlil v takratnem SOZD Gorenje kot pomočnik predsednika poslovodnega odbora, je bil v Eri še dve leti vodja investicij in na koncu štiri leta namestnik glavnega direktorja za komercialno področje in ekonomiko. V Gorenju se je Meh prvič srečal s kriznim menedžmentom. Po razpadu Jugoslavije so slovenskemu velikanu na jugu ostale terjatve v vrednosti okoli 50 milijonov evrov, prodaja je bila krepko zmanjšana, proizvodnja ohromljena. Na drugi strani je imelo Gorenje tudi precejšnje dolgove. Leta 1990 je izdalo obveznice, ki so bile nominirane v markah z 9-odstotno obrestno mero. Medtem ko je marka skokovito naraščala, je moralo Gorenje obveznice servisirati vsakega pol leta. Znamenita sanacijska ekipa Hermana Rigelnika, katere eden najpomembnejših členov je bil prav Meh, je morala čarati. Sivi finančni trg, na katerem si je Gorenje od firm, ki so imele ogromne presežke denarja, sposojalo denar na zaupanje brez garancij, takšne in drugačne kompenzacije, likvidnostna telovadba z zapiranjem terjatev po bivših republikah SFRJ in zadrževanje pritiskov upnikov so zaznamovali najbolj »krvavo« obdobje Gorenja. Brez pripadnosti celotnega kolektiva zaposlenih mu kljub izjemni vodstveni ekipi ne bi uspelo preživeti. Kriznim razmeram so sledili prijetnejši časi. V sezoni 1995/96, ko je imela Smučarska zveza Slovenije težave s pridobivanjem finančnih sredstev, ji je kot sponzor na pomoč priskočilo Gorenje. Meh je takrat dosegel, da so smučarski skakalci na čeladah začeli nositi Gorenjev znak, ki ga nosijo še danes. To je bila ena najuspešnejših promocijskih aktivnosti Gorenja. Četrtega januarja 1996 je šestnajstletni Primož Peterka v Innsbrucku prvič nastopil med najboljšimi tekmovalci, dobre tri tedne kasneje, 27. januarja, pa je v Zakopanih na Poljskem prvič stal na najvišji stopnički. V sezoni 1996/97 je Meh postal predsednik nordijskega smučarskega sklada pri Smučarski zvezi Slovenije, kasneje predsednik Zbora za skoke in nordijsko kombinacijo, danes pa je predsednik častnega razsodišča pri Smučarski zvezi Slovenije. Ko je ob koncu tega tisočletja Peterka veseljačil in živel nešportno življenje, kar je omajalo njegove rezultate, so smučarski uradniki menili, da ga je treba izključiti iz reprezentance. Meh je bil edini, ki ga je zaščitil. Do leta 1998, ko je zapustil Gorenje, je Meh opravljal še funkcijo namestnika generalnega direktorja za področje financ in ekonomike ter na koncu, po preoblikovanju v delniško družbo, od leta 1997 funkcijo začasnega člana uprave. Ko se je Gorenje leta 1998 uvrščalo na borzo, je sodeloval pri pripravi prospekta. Na podlagi posebne pogodbe med ministrstvom za gospodarstvo, Novo Ljubljansko banko in Slovenskimi železarnami (danes Slovenska industrija jekla) se je leta 1998 zaposlil v NLB kot pooblaščenec uprave in bil imenovan za namestnika predsednika uprave Slovenskih železarn Matica Tasiča. Njegovo poslanstvo v za Slovenske železarne težkem obdobju je bilo konsolidacija lastništva. V tistem času je potekala tudi interna razdelitev železarskih delnic za neizplačane plače in lastninske certifikate. Slovenske železarne so bile za Meha še krajša postaja na uspešni poslovni poti kot Prevent. V začetku leta 1999 ga je v Petrol z obljubo, da bo namesto Janeza Lotriča postal predsednik uprave, pripeljal takratni predsednik Petrolovega nadzornega sveta Miran Mejak. Lotrič, ki je bil pred tem član Petrolove uprave, odgovoren za nabavo, se je na čelo Petrola povzpel leto pred tem, ko se je v avtomobilski nesreči pri Naklem smrtno ponesrečil Franc Premk.Neizpolnjene obljube v PetroluV Petrolu je Meh postal šesti član uprave in bil odgovoren za organizacijske zadeve, tuje trge in nova poslovna področja. Razvijal je gostinsko dejavnost, pridobil številne koncesije za plinifikacijo mest, saniral podjetje na Hrvaškem in sedež podjetja prestavil z Reke v Zagreb, začel s širitvijo Petrola v BiH... Akvizicije, ki jih je Petrol takrat izpeljal v Sloveniji, so bile v največji meri izvedene po Mehovi zaslugi. Ko je videl, da od obljubljenega mesta predsednika uprave ne bo nič, je leta 2002 sprejel ponudbo za predsednika uprave zavožene Mure, ki jo je do takrat 25 let vodil Božo Kuharič.Ob Mehovem prihodu je imela Mura za 12 milijonov evrov dolgov. Od države je prejela pomoč v višini desetih milijonov evrov. Polovico je Mura državi vrnila iz naslova neplačanih prispevkov. Takoj po prihodu v Muro se je Meh lotil številnih ukrepov; organizacijskih, finančnih in, kar je bilo najtežje, zmanjševanja števila zaposlenih. Za razliko od drugih sanacij je sanacija Mure zahtevala človeka z visokim socialnim čutom, kar za krizne menedžerje ni ravno značilno. Kar 15 do 20 odstotkov prebivalstva Pomurja je namreč odvisnega od Mure. Od 5520 delavcev, kolikor jih je bilo zaposlenih v Muri ob Mehovem prihodu, je brez prevelikega hrupa do svojega odhoda število zaposlenih zmanjšal na približno 3900. Večina presežnih delavcev se je predčasno ali redno upokojila, okoli 300 pa se jih je zaposlilo v proizvodnih obratih modnih multinacionalk v Pomurju Escada in Rene Lezard, ki izdelujejo oblačila najvišjega cenovnega razreda. Po Mehovem programu, ki ga je potrdila tudi vlada, bi morala Mura za uspešen nastop na trgu leta 2015 imeti 1800 delavcev.Ko so mu na začetku mandata pred blokom, kjer imel najeto garsonjero, zažgali avtomobil znamke Volvo, je naslednji dan odšel v proizvodnjo in ljudem pokazal, da se ni prestrašil. S trdim delom vseh zaposlenih, ki jih je Mehu kljub mizernim plačam uspelo motivirati, se je izguba iz leta v leto zmanjševala. V zadnjih treh mesecih njegovega mandata je Mura ustvarila tudi nekaj dobička. Kljub odsotnosti marketinških sredstev je Mehu uspelo v petletnem mandatu delež Murinih oblačil pod lastno blagovno znamko povečati z 10 na 20 odstotkov. Ko je Mura leta 2005 slavila 80-letnico, se je Meh posrečeno izrazil: Mura ni bila tok, Mura je bila veletok, katerega rodovitna prst se je raztezala čez njene robove. Kljub trdemu delu in več kot 300.000 prevoženim kilometrov v petih letih med Velenjem in Mursko Soboto je leta 2006 kandidiral za predsednika Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS). »Mogoče se sprašujete, ali nimam dovolj dela v Muri. Imam ga, vendar so težave v ZDS podobne kot v Muri,« je med drugim dejal v svojem predstavitvenem govoru. Z rezultatom glasovanja 34:4 je gladko porazil protikandidata Marka Kryžanowskega, predsednika uprave Petrola, in kasneje ZDS ponovno povrnil ugled. Čeprav je Meh dejal, da bo Mura zadnja postaja njegovega življenja, ni bilo tako. Pred iztekom mandata leta 2007 je pri lastnikih poskušal izposlovati, da bi sam sestavil novo upravo. Ker se mu zahteva ni uresničila, je odšel. V zadnjih dneh ima Meh veliko časa za razmislek. Več časa ima tudi za soprogo Viktorijo, ki ima zasebno specialistično ortodontsko ordinacijo, hčer in sina. Ker so pred nami krizni časi, v katerih se Meh odlično znajde, verjetno že dobiva številne ponudbe, jih preučuje in tehta, tava po spolzkem kaosu ponovnega začetka... orut Meh, ki se uvršča v prvo ligo slovenskih menedžerjev in ki bi ga hotel imeti v svoji reprezentanci marsikateri lastnik slovenskega podjetja, je bil minuli teden prisiljen zapustil krmilo slovenjgraške družbe Prevent Global.