Nenadoma so se pojavili popularizatorji znanosti, ki so poskušali za vsako ceno izumiti načine, prek katerih bi načela relativnostne teorije postala dostopna najširši javnosti. Eden od bolj uspešnih poskusov, vsaj komercialno, je bila knjiga matematika in filozofa Bertranda Russlla ABC relativnosti (The ABC of Relativity). V njej se je Russell domislil prispodobe, ki je bila nato uporabljena še velikokrat. Bralcu je dejal, naj si zamisli 100 metrov dolg vlak, ki se giblje s hitrostjo, enako 60 odstotkom svetlobne hitrosti. Opazovalcu, ki stoji na peronu, se bo vlak zdel dolg le 80 metrov, enako skrčeno bo tudi vse, kar je na vlaku. Če bi poslušali potnike z vlaka, bi njihovi glasovi zveneli nerazločno. Govorili bi počasi, podobno, kot se sliši posnetek z gramofonske plošče, ki jo vrtimo prepočasi. Njihovi koraki če bi videli potnike, ki se sprehajajo po vlaku bi se zdeli prav tako počasni in težki. Celo ure na vlaku bi tekle z le štirimi petinami običajne hitrosti.