»Nekateri v Celju ocenjujejo, da sem njihov sovražnik. V Celju sem bil deset let in celjski klub mi je ogromno dal oziroma mi je dal največ, kar ti šport lahko da. Skupaj z igralci, vodstvom kluba in navijači nam je uspelo osvojiti evropski naslov in superpokal. Evropski superpokal je bil celo večje presenečenje, saj smo na poti do lovorike premagali Ciudad Real in Kiel. A ne gre zgolj za uspehe, temveč tudi za vse ostalo. Normalen človek zato ne more biti proti klubu, ki mu je toliko dal in omogočil. Gorenje in Celje sta moja kluba, v katerih sem bil skupaj več kot dve desetletji. Letos mi je bilo zelo težko, ko sem spremljal tekme Celje. Ne bom rekel, kdo je kriv, saj ne vem, kaj se je zgodilo. Že leto dni pred Tisljevim prihodom je bilo kadrovanje slabo, a po letu 2006, ko sem predčasno odšel iz kluba, se je v klubu kopičil negativen duh, ki je odpihnil kup igralcev. Vsi so odhajali poklapani. Igralci, ki so prihajali, niso bili ustrezni za cilje, ki jih je imelo Celje. Res pa je, da so vsi igralci, ki so bili oziroma so v Celju, reprezentanti. Če bi jih analitično ocenjeval, bi gotovo dobil več točk, kot jih je ekipa nato dejansko zbrala. Zdaj pa Celje zaostaja 12 točk za prvim, kar je prevelika razlika. Kljub poškodbam. To govorim zato, ker je Celje še vedno naš edini pravi klub, ki lahko igra v ligi prvakov. Zaradi ugleda, tradicije, dvorane, navijačev in moči pokroviteljev. Motilo me je, da so krivdo za slabše rezultate vedno iskali izven sebe oziroma v preteklosti. To je sicer realno, a ni prav. Vsak bi najprej moral razčistiti pri sebi.«