Seveda, pri pogoju, da se je nikoli ne izve. Razodeta bi nas le razočarala. Ali mi ni Aglič govoril o hrepenenju po skrivnosti, ki je pretresala obdobje Antoninijev? In vendar je nekdo malo pred tem prišel in se razglasil za sina Boga, božjega Sina, ki postane meso in odreši grehe sveta. Je to manjvredna skrivnost? Obljubljal je odrešitev vsem. Treba je zgolj ljubiti svojega bližnjega. Je bila to ničvredna skrivnost? In pustil v volilo, da lahko kdorkoli, ki izgovori prave besede v pravem trenutku, spremeni kos kruha in pol kozarca vina v meso in kri božjega Sina in se z njim nahrani. Je bil ta misterij za odmet? In napeljal je cerkvene očete k domnevi, potem pa k razglasitvi, da je Bog eden in troedini in da Sveti duh izhaja iz Očeta in iz Sina, in ne Sin iz Očeta in iz Svetega duha. Je bila to zgolj nekakšna preprosta formula za hilike? In vendar tile, ki so imeli odrešitev že na dosegu roke naredi sam odrešitev niso storili ničesar. Je to vse razodetje? Kako banalno: spet so s svojimi liburnami vsi histerični križarili po Sredozemlju in iskali kakšno drugo izgubljeno vedenje, ki so mu bile dogme za trideset novcev zgolj vrhnja koprena, parabola za uboge na duhu, namigujoči hieroglif, pomežik pnevmatikom. Skrivnost Trojice? Preveč preprosto, za tem mora biti še kaj drugega.