Suljeman me je povabil na streho hiše, v kateri ima najeto majhno sobo. Tudi on je neke vrste begunec, doma je s Timbuktuja, njegova edina družina v Moptiju pa so brezposelni fantje njegovih let, ki se tako kot on preživljajo s preprodajanjem sahelskega nakita. Svojo trgovino nosi v žepu. Odkar sem jaz v njej kupila tuareški križec in ponarejene peulske uhane, je napol prazna. Zelo mlad je, morda mu je dvajset let. Videl me je, ko sem na enem izmed vogalov starega mesta snemala glasbo, ki so jo igrali grioti, in se naglo ponudil, da me predstavi svojemu prijatelju kitaristu. Igral bo, je obljubljal, na strehi njegovega doma. Nič pametnega si nisem obetala, še najmanj dobro glasbo. A zamikalo me je videti ulice in rečno pristanišče z vrha stare, dvonadstropne mestne hiše. Ko sva prisedla v družbo odraščajočih fantov na terasi, je bilo mesto že pokrito z zvezdnatim nebom in sem zato ulice pod seboj prej vonjala kot videla. Nebo je bilo bolje razsvetljeno; čez kupolo vesolja je bil razsut bisernat pesek ostrih, jasnih zvezd. Fantje so kadili cigarete, se pačili in mi zagotavljali, da sem izrezana Japonka. Odločila sem se, da se vrnem h griotom, ko je iz teme na školjčnih stopnicah stopil fant s kitaro v roki. Pozdravil je naglo in vse hkrati, sedel v mojo bližino na ogrado strehe in pričel uglaševati instrument. Njegove hlače so bile zlikane na oster rob, čevlji zleščeni tako, da so skupaj z rumenimi vrtnicami na njegovi do komolcev zavihani srajci svetili skozi temo. Razlikoval se je od svojih namenoma malomarno urejenih sovrstnikov v tenis copatih in extra extra large majicah. Bilo je očitno, da ga zaradi tega spoštujejo in da je eden tistih glasbenikov, ki igra samo takrat, kadar se mu zahoče. Utihnili so, ko je pričel igrati. Tudi če ne bi, jih on ne bi slišal, razen enega, ki je vzel v roke majcen tamtam. Za nekaj kratkih trenutkov je bilo slišati, kakor da se zaletava, kakor da želi s sinkopiranim ritmom zvok prenaglo napolniti s svojim življenjem in se zato izgublja na poti vase. Njegov obraz je bil ves miren, veke mehko stisnjene v kavno zrno, le napeto telo in trzljaji v kotičku ust so pričali, da je v nedvomni sreči njegovega igranja tudi kanček muke. Nato je ujel jasno, gibko, a prav nič sladko melodijo. Ni bil virtuoz, a igral je po svoje in z iskricami, ki jih lahko skleše le tisti, ki predano ljubi svoj instrument. Dlje ko je igral, več izginjajočih spominov je priklical, bolj kot je improviziral, si sproti izmišljal, bolj značilno afriško glasbo je igral. V njej je bilo prav toliko sreče kot žalosti in več smeha kot solz - bila je popolna. Potegnilo mi je na jok. Srečna sem se zavedla, da sem pod zvedami južnega neba.