To obliko nasilja pa je Harris obdelal, ko je govoril o sežiganju čarovnic in izganjanju hudiča. Res je sicer, pravi Harris, da poznajo vse družbe tak ali drugačen koncept izganjanja zla, vendar ni še noben izbruh preganjanja bil tako krut, še noben ni trajal tako dolgo in požrl več žrtev kot ravno evropski čarovniški procesi. Če nič drugega, jih že to veže z današnjimi razmerami, bi lahko dodali. Zgovorna je že primerjava žrtev. Tako kot danes, so bile tudi tedaj najpogostejše žrtve najbolj nemočni. 82 odstotkov čarovnic, ki so jih med letoma 1562 do 1685 pobili v Nemčiji, so bile ženske. Najprej so bile pečanja s hudičem ponavadi obtožene starejše ženske in babice (ki pomagajo pri porodu) iz spodnjih družbenih slojev, potem otroci obeh spolov, nazadnje tudi nekaj moških. Ko so v obdobju najhujše histerije usmrtili nekaj trgovcev in učiteljev in ko so se zublji eksekucij preveč približali plemstvu in kleru, se je histerija kmalu polegla.