Letošnja predvolilna kampanja je bila za nekatere še posebej pestra. Toliko (ne)predvidenih tem na soočenjih, umazanih podtikanj, zanimivih oglaševalskih podvigov in tako malo govora o prihodnjih ciljih posameznih strank v samostojni Sloveniji še ni bilo. Kdo je bil v bistvu res najboljši, dovolj odgovoren za spremembe in pripravljen Slovenijo popeljati po pravi poti? Politično komuniciranje je ravno v času volitev najbolj pogosto in opazno. Lahko ga opredelimo kot vrsto komunikacijske interakcije, ki se dogaja v okviru področja političnega delovanja, in sicer med dvema ali več političnimi dejavniki. Omogoča izražanje mnenj, prepričanj in nazorov različnih interesnih skupin. Končni namen političnega komuniciranja pa je sporazumevanje o delovanju članov, ki sestavljajo neko komunikacijsko skupnost in iskanje konsenza o politični volji, ki to skupnost vodi pri nadaljnjem političnem organiziranju (Ferfila 2000: 111). Vzpostavljanje predvolilne kampanje se prične z odločitvijo o sami naravi predvolilne kampanje in z definiranjem temeljev, na katerih predvolilna kampanja sloni, nato pa se analizira ciljno občinstvo, strankarske nasprotnike in razpoložljiva finančna sredstva. Tudi letos smo lahko opazili, da so se stranke odločale za sodelovanje z oglaševalskimi agencijami in da so za pripravo celostnih kampanj plačevale ogromne vsote denarja. Le redke stranke so se samozavestno zanašale na svoje ideje in z minimalnimi sredstvi skušale doseči ciljno javnost, kot na primer SNS, ki je prepričevala z igrivim nasmeškom predsednika in sloganom »V bistvu smo najboljši!«. V predvolilni kampanji pa so bili prisotni tudi plakati oz. oglasi v medijih, ki so kljub sodelovanju z marketinškimi strokovnjaki dosegali ravno nasproten učinek od želenega. Pri tem pa moramo upoštevati tudi, da še tako dobra oglaševalska agencija oziroma kampanja ne more bistveno vplivati na volilni izid. Sicer pa se politične kampanje čedalje manj usmerjajo k enosmerni komunikaciji; lahko bi rekli, da ni več samo »smejanja z veleplakatov«, oglasov na radiu ali televiziji. Veliko političnih strank se je odločalo za več kot en medij oglaševanja. Vseeno pa po mojem mnenju oglasnih presežkov nismo videli. Vse bolj dominantno orodje političnih kampanj postaja internet. Kandidati so ga uporabljali za predstavitev informacij o svoji politični preteklosti, kariernih in osebnih dosežkih. Prek elektronske pošte, blogov in socialnih omrežij (Facebook, Youtube, Myspace, H5 ...) so organizirali dogodke, zbirali denar in mobilizirali podpornike. Prav letošnja kampanja je bila pokazatelj, kako je narasla uporaba internetnih orodij. Glavno vodilo internetnih kampanj je ažurnost, ki spletu daje edinstveno prednost pred ostalimi mediji, saj se lahko informacije osvežujejo zelo hitro. In kaj je še posebej všeč političnim kandidatom? Doseganje mladih, med katerimi ponavadi vlada politična apatija. Kdaj v preteklosti pa se je še zgodilo, da je toliko mladih, precej neodločenih o svoji politični usmerjenosti, poskakovalo pod odrom in se zabavalo do zgodnji jutranjih ur na dogodku ene izmed strank? Marsikoga je zanimala le zabava, kdo je organizator dogodka in kakšni so strankarski cilji pa je zanimalo le peščico ljudi. Pomembno je, da so dobili povabilo prek vedno bolj priljubljenega Facebooka, bloga ali elektronske pošte. Uporaba družbenih omrežij, predvsem Facebooka, je postala tudi medijsko zanimivejša od drugih orodij, pripisujejo pa mu celo večji pomen od klepetalnic in forumov. Tudi podatek, da so imele skoraj vse glavne politične stranke ustvarjen svoj profil na Facebooku, ni zanemarljiv. Stranka LDS je imela ustvarjene tri profile, medtem ko je bila stranka Zares s petimi profili najbolj aktivna. Veliko strankarskih kandidatov pa je tudi samih sodelovalo in na interaktiven način »prepričevalo« volivce. Ugotovimo torej, da je v slovenskem političnem prostoru potrebno še zelo veliko, da bodo oglaševalske kampanje zadovoljile tudi precej stroge zahteve nekaterih uveljavljenih strokovnjakov na političnem in oglaševalskem prostoru in ne samo laične javnosti. Vsekakor pa je pri določanju glavnega sporočila in medija kampanje še zmeraj zelo pomembno, da stranka obvlada argumentacijo, da je verodostojna in kredibilna. Nobena predvolilna politična kampanja oziroma oglaševalska akcija ji ne bo pomagala, če ne bo znala svojega videnja prihodnosti vpeti v program in ga zagovarjati. VIR: Ferfila, Bogomil, Kos, Marta (2002): Politično komuniciranje. Ljubljana: FDV. Karmen Žirovnik