Človeku, ki je zaslužen za to, da ima Maribor Zlato lisico, smučarke pa tekmovanje, kakršno je Zlata lisica, je ime Dušan Senčar. Izmislil si jo je, jo uveljavil, se zanjo boril na sestankih FIS-e, številne noči, ko so organizatorji prevažali sneg iz oddaljenih pohorskih zaplat, dežural na progi, predvsem pa je bil vedno tista redka izjema v evropski smučarski srenji, ki je smučarska tekmovanja razumel kot stvar, ki jo je treba približati gledalcem. V Mariboru mu je to že zdavnaj uspelo, vendar pa zna biti letos, ko v slalomu zmaguje Janica Kostelić, še posebno pestro. Brez sleherne nečimrnosti so mariborski prireditelji namreč organizirali dva vlaka in nekaj avtobusov za navijače iz Hrvaške, kar bržkone pomeni, da bodo smučarke prvič tekmovale v nogometnem vzdušju. Edinega častnega člana Smučarske zveze Slovenije, noro zanesenjaškega smučarskega organizatorja in (da ne pozabimo) enega redkih Slovencev, ki je v časih, ko je ta naziv pomenil največ, veljal tudi za mednarodnega playboja, smo teden dni pred letošnjim tekmovanjem obiskali na njegovem domu, nekoliko večjem vikendu podobni hiši, ki si jo je postavil v strmini nekega primestnega griča.