Tisto najbolj dragoceno, kar lahko takšen tabor otroku da, je možnost srečati se z vrstniki s podobno izkušnjo, in videti, da je to, kar doživlja, normalno, da z njim ni nič narobe in da v svoji izkušnji ni sam. Ko se je tabor bližal koncu, so se otroci vse bolj sproščeno med seboj pogovarjali tudi o svojih izgubah. Ko smo se dva tedna kasneje znova srečali, je eden od njih poročal: »Sem bolj umirjen in zbran. Učitelji so bili presenečeni, ker jih nisem izzival kot ponavadi. Eden je bil zaradi tega prepričan, da sem z mislimi drugje. Želel je, da ponovim, kar je povedal, in skoraj je padel na rit, ko sem dobesedno ponovil njegove stavke.«