Medtem ko je Jelinčič svoje nasprotovanje izvirnemu pisanju imen utemeljeval s tem, da tudi slovenskih ne pišejo recipročno onstran meje v Rimu ali v Budimpešti, je Tone Partljič opozarjal, kako bi bilo bolje ne govoriti preveč na glas, da tega do zdaj nismo delali. "Vemo, kako smo bili in smo še nervozni in tudi užaljeni ter prizadeti, ko so drugod spreminjali naša imena," je spomnil in ne 'da bi delal štose', Mariki (Maria Pozsonec) oznanil, da bo poslej zmeraj glasoval tako, kot o narodnostih govori Jelinčič!? Zakaj? Prav dobro se spomnim, je pripovedoval Partljič, da je šla delegacija državnega zbora, v kateri smo bili spoštovani kolega (Jelinčič), Roberto (Battelli), ki je bil vodja delegacije, in jaz, na neko pomembno obletnico madžarske samoupravne skupnosti v Lendavo. Uradni predstavniki skupnosti so pozdravili Zmaga kot prvega človeka, ki je sploh prišel mednje, nakar je Partljič rekel: "Ja, kaj pa midva z Robertom?!" "No, saj vas, gospod Hvalica , tudi dobro poznamo," so mu odgovorili domačini... S tem so se mi še posebej prikupili, je to njihovo zmoto hudomušno komentiral Partljič in dodal, da so darilo vseeno izročili Zmagu. To, da so darilo dali prav njemu, je podučno, je resno nadaljeval, saj so tako hoteli povedati, da on res razume njihove probleme in jih ustrezno zastopa. "Zato bom tudi jaz stalno zagovarjal Zmagova stališča," se je spet šalil Partljič. Do heca pa ni bilo Jelinčiču. "Bom pojasnil, zakaj sem dobil darilo," se je takojci oglasil, "zato, ker zelo cenim obe manjšini v Sloveniji, ker sodim, da sta nepogrešljiv del slovenskega nacionalnega telesa, zato ker tako Madžari kot Italijani vedo, da sem zaveden Slovenec, da spoštujem svoj narod in svoj jezik ter tudi njim ne kratim tistega, kar ne želim, da bi bilo krateno meni..."