V belgrajski vladi, ki jo je tedaj po Petru Živkoviču vodil Milan Srskič, so izmed slovenskih politikov sodelovali člani bivše liberalne stranke: Albert Kramer, Ivan Mohorič in Fran Novak ter predsednik Slovenske kmečke stranke Ivan Pucelj, ljudske in socialistične stranke pa so ostale v opoziciji in razglasile volilno abstinenco. JNS je zahtevala od državnih uslužbencev volilno diciplino, večina kmetijskih strokovnjakov se je odločila za abstinenco in bojkot volitev, kar je bilo usodno za delovanje kmetijske službe. Medtem je bil za bana Dravske banovine imenovan dr. prava Drago Marušič, za polbana pa Otmar Pirkmajer; prvi je bil član in tajnik Slovenske kmečke stranke, drugi pripadnik liberalne stranke. Režimu naklonjeni mediji in nekateri politiki so zahtevali obračun z opozicijo in kazen za volilne abstinente, zato so organi stranke, vlade in banske uprave iskali možnosti za disciplinske kazni in opravičljive vzroke za kaznovanja in ukrepe. Kar je ban Marušič odklanjal, je Pirkmajer brez obotavljanja izvršil. Sledile so prisilne predčasne upokojitve, prestavitve na nižja delovna mesta, premeščanje v Beograd in druge banovine in celo odpustitve iz delovnega razmerja zaradi zastaranih prekrškov in nehabilitiranih posameznikov brez strokovnega izpita. Ker je bila abstinenca množična, so bile številne tudi posledice in kazni ter odpustitve. V nadaljevanju navajam primere iz agronomske stroke v letih od 1931 do 1933 ter pregled povračilnih ukrepov od leta 1935 do 1938 v strokovnih službah.