Težko bi našli še koga, ki tako neodgovorno kot slovenska partitokracija razmetava proračunski denar za zadovoljevanje svojih kapric in nagajanje nasprotnim političnim opcijam. Ne glede na politično barvo in nazorska prepričanja se zdi, da se izvoljeni in imenovani »predstavniki ljudstva« z neznosno lahkotnostjo poigravajo s stotinami milijonov ter tu pa tam s kakšno milijardo za povrh, hkrati pa na vsa usta razglašajo, kako nujno je varčevati, da bomo obrzdali inflacijo, s 1. januarjem 2007 uvedli evro ter uresničili vsaj del bolj ali manj ambicioznih načrtov, ki naj bi zagotovili boljšo kakovost življenja vsem državljankam in državljanom. Toda po partitokratski logiki je treba varčevanje prenesti predvsem na pleča slednjih, politične elite si hočejo zagotoviti še več privilegijev kot so jih imeli njihovi predhodniki v obdobju samoupravnega socializma, vsekakor pa morajo biti njihove podobe zaradi »zaslug«, s katerimi nas osrečujejo ovekovečene večkrat in pogosteje od lika in dela ljubljenega pokojnika JBT. Ko jebe socialo, zdravstvo, kulturo..., pomembni sta ideologija in prestiž kaste, ki se krmi ob proračunskih jaslih, bi lahko sklepali iz njihovih globokoumnih odločitev in zahtev (ali že kar izvršenih dejstev), pred katere nas postavljajo.